Kansas: Leftoverture

Kadar se inovativna in večjega masovnega preboja željna skupina med naglim snemanjem albuma znajde pod hudim pritiskom sta možna le dva izida: čista polomija ali pa popolna mojstrovina. Legendarni ameriški prog rockerji Kansas so svojim četrtim albumom doživeli drugo možnost in z "Leftoverture", ustvarili največje zmagoslavje svoje kariere ter album, ki še danes uživa sloves ene izmed klasik simfoničnega prog rocka. Z njim pa so ustvarili tudi enega izmed ključnih albumov za rojstvo novega žanra – arena rocka. Le malo je manjkalo pa bi se album lahko imenoval tudi "Leftovers", saj je bil ustvarjen brez odmora ter v izjemni naglici. Povrhu pa še pod velikim pritiskom tedanje založbe, ki jim je po komercialnemu neuspehu prejšnjega albuma "Masque" (1975), dala še zadnjo priložnost, da dosežejo veliki preboj ali pa bodo z njimi prekinili pogodbo. Kansas se s temi grožnjami med ustvarjanjem albuma na srečo niso obremenjevali in, v nasprotju z vsemi pričakovanji posameznih članov skupine, ustvarili album s katerim so dosegli tako dolgo izmikajoč se komercialni preboj. Kansas so po treh odličnih albumih, ustvarjenih v izjemno kratkem razdobju, ter nenehnih koncertnih turnejah, z "Leftovertue" za vse večne čase zapisali med najpomembnejše skupine v povesti (prog) rock glasbe ter za vekomaj potrdili svoj status ključne skupine ameriškega simfoničnega prog rocka. "Leftoverture" je za člane skupine po garaškem delu in vseh napornih letih, po večini preživetih z igranjem po raznih "kavbojskih" barih, pomenil uresničitev dolgoletnih sanj.

K temu je nekaj gotovo prispeval tudi splet srečnih okoliščin. Kerry Livgren, kitarist in občasni klaviaturist, je namreč ravno med snemanjem "Leftoverture" doživljal svoj ustvarjalni vrhunec ter prevzel glavno pobudo pri njegovem snovanju. Kerryu, ki je tedaj še vedno navdušeno preučeval orientalsko filozofijo ter indijanske legende, so se ena za drugo porajale nore ideje in ta album je bil v marsičem njegov kreativni otrok, saj je napisal vse njegove ključne kompozicije in aranžmaje. Ponekod pa mu je bil, kot ponavadi, v oporo tudi pevec in klaviaturist Steve Walsh, ki je med snemanjem doživljal veliko ustvarjalno blokado, vendar po drugi strani pravi vokalni razcvet in tako še povečal svoj sloves enega izmed najimenitnejših rock pevcev vseh časov. "Leftoverture" je predstavljal trenutek, ko se je prvič rodil tisti njihov prepoznavni zvokovni "zid". Ta je temeljil na kombinaciji veličastnih simfoničnih aranžmajev, ki so bili plod neverjetne unije in kemije med Livgrenovo kitaro, Walshevimi klaviaturami (ponavadi sintetizatorji in orglami) ter violinistom/občasnim pevcem Robbiejem Steinhardtom. Zvok tega albuma je bil poleg tega povsem unikaten v celotni Kansas diskografiji, saj je vseboval nekatere sintetizatorje, katerih potlej niso nikoli več uporabili. Epskih kompozicij s številnimi kompleksnimi simfoničnimi aranžmaji ter inštrumentalnimi jamingi v srednjih delih prav tako ni manjkalo le, da so bili tu za spoznanje nekoliko bolj prefinjeni in manj mračni od večine njihovih preteklih del. Obenem pa se je na "Leftoverture" povečalo število krajših del, katera so bila že na meji z melodičnim rockom. Ta trend bo z njihovimi naslednjimi albumi vse bolj naraščal. Največja odlika "Leftoverture" morda leži v tem, da na njem ni bilo zaslediti niti ene povprečne stvaritve, kar ga dela prav tako unikatnega v celotni Kansas zapuščini.

"Leftoverture je bil natovorjen s številnimi Kansas klasikami. Večina izmed slednjih se je za vekomaj zapisala v srca številnih ljubiteljev progresivnega rocka. Najbolj znana izmed njih je bila nedvomno uvodni hit "Carry On Wayward Son", melodično rockovska kompozicija, ki jim je prinesla svetovni sloves in še danes velja za enega izmed najbolj znanih rockovskih antemov, katerega pozna tudi veliko tistih, ki drugače sicer še nikoli niso slišali za Kansas. Njen tvorec Kerry Livgren je to skladbo ustvaril kot nadaljevanje "The Pinnacle" s prejšnjega albuma "Masque". Ta melodično rockovski antem je nabit z neverjetno energijo in za skupino značilnimi inštrumentalnimi okraski. Dramatičnemu večglasnemu uvodu sledi mogočen kitarski rif zvok, podložen na izjemno okusno linijo klaviatur ter energičen ritem. Ko znotraj vpade še Walshev strastni vokal, katerega barva in ekspresija besedila izraža neverjeten optimizem, ta čudovita skladba zažari v popolnem sijaju. Edina negativna posledica te veličastne klasike je bila ta, da so Kansas dan danes zaradi nje pogostokrat napačno označeni kot AOR skupina medtem, ko je večina njihovih stvaritev spadala med progresivni rock. Sledi "The Wall", religiozno navdahnjena stvaritev, ki je nekoliko krajša od njihovih preteklih simfo prog rockovskih epov. Veličastni simfonični aranžmaji na klaviaturah in violini so bili tu položeni v popolno harmonijo ter se čudovito pretakajo skupaj z mogočnim in buditeljskim vokalom, ki prek besedila izraža duhovni preporod. "What's On My Mind" je bila še ena krajša, prej kot ne melodično rockovska skladba, ki je bila po strukturi sorodna "Carry On Wayward Son". Tudi tu je bil mogočen rif na izjemno umetelen način vpleten skozi osrednjo melodijo, ki jo tvori kombinatorika strastnega vokala ter zvoka klaviatur. Ta skladba, ki je napol balada, napol energični rocker, je izredno dobro uravnovesila osrednje simfo prog rockovske epe na albumu.

Simfonično veličastje na albumu prvič naraste z mogočnim epom "Miracles Out Of Nowhere", prvim izmed simfo prog rockovskih epov na albumu ter enim izmed najglobljih del v njihovi povesti. To velja obenem tako za strukturo veličastnih in kompleksnih aranžmajev kot buditeljsko besedilo, ki pripoveduje o duhovni možnost posameznika, da s pomočjo svoje ustvarjalne energije in potenciala dobesedno ustvarja čudeže. Čudoviti baročni aranžmaji na račun unije violine in klaviatur, odnesejo kompozicijo v popolnoma klasične vode. Tu je mogoče zaslediti tudi polifonično solažo, katera vsebuje zvoke roga prek posebnih sintetizatorjev, katere po tem albumu niso nikoli več uporabili. Po dramatični in skrivnostni sekciji na orglah še enkrat sledi odličen prehod ter veličastni buditeljski refren. Izjemna klasika pri kateri je šlo za zmagoslavje fuzije klasične glasbe in rocka. "Opus Insert", še ena krajši hibrid med progom in melodičnim rockom, se odpre s postopnim vhodom na sintetizatorjih, kateri je bil sicer precej neznačilen za skupino. Tu je ponovno v ospredju mogočna melodija grajena na odličnih simfoničnih aranžmajih, energičnemu vokalu in razvejani ritmiki med bobni in basom. Vsebuje pa tudi duhovito inštrumentalno sekcijo s poudarkom na zvokih vibrafona in klaviatur. Sledi še eno krajše delo, naviti "Questions Of My Childhood", kateri je bil grajen predvsem na številnih simfoničnih pasažah sintetizatorjev ter električnega klavirja. To je še ena izmed tistih skladb, kjer lahko občudujemo, koliko različnih strasti je bil Walsh v najboljših časih sposoben vložiti v svoj vokal.

Progresivno rockovski gurmani pa bodo izmed vseh del na albumu verjetno najbolj cenili veličastno simfonično mojstrovino "Cheyenne Anthem". Slednja je bila ena izmed najlepših antemov v povesti progresivnega rocka ter klasičnega rocka in ena izmed tistih nesmrtnih skladb, ki se ljubitelju tovrstne glasbe za vedno zapišejo v srce in dušo. Njeno mistično avreolo še poveča dejstvo, da je bila posvečena severnoameriškim Indijancem iz plemena Šajeni ter zmagoslavju njihovega duha nad belimi zatiralci. Sicer pa, kar se njenega besedila tiče, gre za eno izmed številnih Kansas skladb, katere besedilo je govorilo o neumnosti, požrešnosti in pohlepu belega človeka, kateri ponavadi vedno uniči vse česar se dotakne. V njej se skozi celotno trajanje mešata neverjetna epika, melanholija in himnična mogočnost, ki poslušalca dvignejo pokonci ter ga napolnijo z neverjetno energijo tudi v njegovih najtežjih trenutkih. Prelepi melanholični uvodni verz, položen na melodijo čudovitih orkestralnih zaves na klaviaturah in akustične kitare, je odpel violinist Steinhardt. V nadaljevanju sledi prvi odlični kontrast, ki ga naredi nenadni vpad dramatičnega Walshevega vokala, ki s svojo pravljično ekspresijo pripravi "teren" za končno, zmagoslavno razodetje. V tem trenutku nastopi prelep aranžma z veličastnimi zborovskimi ženskimi vokali ter čudovit prehod s prekrasno pasažo na violini in klaviaturah. Temu sledi dramatična, navita in visoko kompleksna simfonična sekcija, ki ne skriva svojih spogledovanj z nekaterimi zvočnim vplivi legendarnih Emerson, Lake & Palmer, zlasti kar se tiče zvoka klaviatur. Po tem se ponovno ponovi tisti veličastni in zmagoslavni osrednji motiv kompozicije, ki obenem predstavlja eno najlepših posvetil kakemu indijanskemu ljudstvu. Z besedami je nemogoče popisati veličastnost in energijo, ki preveva to božansko kompozicijo v kateri za nekaj časa ponovno oživijo indijanske legende ter neverjetna volja in neuklonljivost človeškega duha po svobodi.

"Leftoverture pa doseže svoj vrhunec in največje zmagoslavje z zaključno, pretežno inštrumentalno mojstrovino, "The Magnum Opus". To je bila še ena izmed tistih simfo prog rockovskih kompozicij neverjetnih epskih razmer, ki še danes burijo duha pri vseh ljubiteljih eksperimentalne glasbe in simfonične veličastnosti. Razdeljena je bila v številne kompleksne in med seboj popolnoma drugače aranžirane sekcije z raznimi duhovitimi poimenovanji. Odpre se z dramatično sekcijo "Father Padila Meets The Perfect Gnat", katera vsebuje melanholične simfonične aranžmaje na klaviaturah, violini in vibrafonu ter številne dramatične kitarske solaže. Vpad čutnega Walshevega vokala napove sekcijo "Howling At The Moon". Sledi "Man Oveboard", kjer je bil ponovno razviden velik vpliv ELP, saj si navite in dramatične improvizacije med klaviaturami, violino in kitaro sledijo z osupljivo hitrostjo. Zatem nastopi sekcija "Industry On Parade" z Livgrenovimi ostrimi, skorajda metalskimi rifi in dramatično solažo, ki jemlje dih. Sekcija "Release The Beavers" uvede številne dramatične in do konca navite pasaže na klaviaturah ter se za nekaj časa umiri v skrivnostno zvočno valovanje. Zaključna sekcija "Gnat Attack" pa predstavlja resnično nirvano za vse tehnicistične inštrumentalne sladokusce, saj vsebuje neverjetne, izjemno hitre in dodelane intervale med brutalnimi kitarskimi rifi in solažami ter svetlobno hitrimi pasažami na klaviaturah. Ta sekcija bo marsikoga opomnila, kolikšen vpliv so imeli Kansas na prog metal in neo prog rock in kako veliko idej so si (v drugačnih oblikah) od njih sposojali ameriški prog metalci Dream Theater. "The Magnum Opus" je bil resnično pravi magnum opus skupine ter tudi danes ostaja eden izmed treh glavnih kandidatov za najboljšo kompozicijo v njihovi zgodovini.

"Leftoverture" je najveličastnejši dragulj, ne samo v povesti Kansas, temveč po moje kar v celotni zgodovini ameriškega simfoničnega prog rocka, kateri še danes žari z nezmanjšano svetlobo. Z njim so Kansas dosegli vrhunec svojih ustvarjalnih moči in čeprav so kasneje sledili še številni zelo dobri albumi, te bližine prog rockovski perfekciji, niso nikoli več uspeli ponoviti. Po velikem komercialnem uspehu albuma in singla "Carry On Wayward Son" so doživeli svetovni sloves ter končno začeli igrati po velikih arenah ter pred evropskim občinstvom, ki je moralo biti pošteno presenečeno nad ameriško skupino, ki se je lahko enakopravno nosila z večino evropskih (predvsem britanskih in italijanskih) simfo prog rockovskih prvakov. Obenem pa je predstavljal tisti trenutek, ko se je skupina prvič nekoliko odmaknila od svojih progresivno rockovskih korenin v smeri melodičnega rocka, da bi tako dosegli večje občestvo, kar je kasneje privedlo do postopne pretvorbe njihovega zvoka proti AOR/melodičnem rocku. Album pa je bil pomemben tudi za razvoj neo prog rocka in zgodnjega prog metala. "Leftoverture" je kot celota (vred s svojo mistično naslovnico s starim učenjakom antičnega videza pred goro knjig in notnih zapisov), album katerega enostavno ni mogoče prehvaliti. Kot tak pa seveda obvezno sodi v sleherno gospodinjstvo.