Sedem let čakanja za album, ki je pričel dobivati obrise že leta 2004 in bil pripravljen za izdajo konec leta 2006. Sedem debelih let od leta 2002, ko je izšel album »II«. Čakanja je naposled konec in Hardline so le splavili od sebe svoj tretji studijski album.
Od originalnih članov postave je danes v Hardline le vokalist Johnny Gioeli, ki je mnogim med vami mnogo bolje poznan že vrsto let, kot redni vokalist nemškega hard rockerja in kitarskega maga Axla Rudija Pella. Od zasedbe, ki je posnela album »II« sta za novi album ostala pri Hardline, poleg Johnnyja Gioelija, le The Street kitarist Josh Ramos in legendarni Angel klaviaturist Michael T. Ross. Za bobne je sedel Atma Anur, na Berkleyu šolani bobnar, ki ni znan le po tem, da je igral v metal zasedbi kitaristov Jasona Beckerja in Marty Friedmana imenovani Cacophony, pač pa tudi po sodelovanju na turnejah številnih prominentnih izvajalcev, ki so: David Bowie, Journey, Third Eyer Blind, Richie Kotzen, Greg Allman, Tony McAlpine in Greg Howe. Journey kitarist Neal Schon, mož ki je položil kitare za prvenec Hadline leta 1992 nekoč dejal da je Atma Anur »Jimi Hendrix na bobnih« Bas kitaro bi moral sprva odigrati Rudy Sarzo, a zaradi obvez do Yngwie J. Malmsteeena in Ronnie James Dia, ni našel časa za studijske obligacije do Hardline, zato je vskočil na njegovo mesto manj znani Jamie Brown.
Album je šel skozi dolg proces nastajanja. Prva in najpomembnejša stvar je ta, da Johnny Gioeli s kompanijo dokazuje, da ni izgubil občutka za tvorbo pravih melodičnih rock kompozicij izdelanega karakterja in imenitnega aranžiranja. Vendar pa je energija, ki jo je ujel v celokupnem seštevku album dokaj temačna. Deloma zaradi produkcije, ki nosi blago zamazan zvok kitar. Če iščemo naprej dlake v jajcu, ne moremo mimo šlampasto sproduciranih bobnov, ki delujejo pretenko v miksu, enodimenzionalno, tanko in zategadelj premalo izrazito. Torej, kaj to pomeni? Kompozicije v skladateljskem oziru pijejo vodo, v produkcijskem pač ne povsem. To pomeni, da nosi album še nekaj rezerve, prav tako pa skladbe ne razvijejo tiste prave dinamike in atmosferične popadljivosti, ki jo mora dosegati v povprečju kvalitetni melodični rock / AOR izdelek.
Nemara je na nekatera kontrastna odstopanja na albumu, kot ga pričara Hole In My Head vplivalo brskanje Gioleija po arhivskih demo posnetkih njegovega pre-Hardline era benda imenovanega Brunette, saj gre v tem primeru za predelavo natanko enega izmed teh Brunette demov, ki so ga Hardline vključili na novi album. Solažo za skladbo Before This je prispeval, kot posebni gost albuma, Crush 40 kitarist azijskega porekla Jun Senoue. Druščina glasbenikov sicer pričara odlično igro, Gioeli je močan in eksploziven na vokalu, predvsem pa je njegov vokal tisti, ki hipoma sporoča slehernim ušesom, da so z nami Hardline. Gioeli ima namreč to srečo, da nosi njegov vokal posebno barvno konturo vokalne interpretacije, ki jo hipoma prepoznaš.
Ne glede na to, da slaba produkcija albumu ne omogoča razviti polnega vzdušja melodične rock grabežljivosti, pa vzdržuje album »Leaving the End Open« veliko večjo mero konsistence in rdeče niti kot v letu 2002 izdani album »II«, ki ga je pestila prevelika mera eksperimentiranja. Nikakor pa albuma »Leaving The End Open« ne smemo primerjati s prvencem, ki je poglavje zase in delo AOR briljance, ki je prestalo zob časa. Naveza Gioelija z Ramosem se je izkazal tudi za novi album, kot posrečena. Melodični domet skladb in aranžiranja, ki jo ustvarja naveza kitarskih fraz z avtoritativno pečatni vokal melodičnega izkoristka Gioelijevega pristopa, učinkuje in to je bistveno. Zato je Gioeli po albumu »II« zadržal Ramosa ob sebi tudi za album »Leaving The End Open«. Upajmo, da skupini uspe v prihodnje popraviti bled vtis zaradi neposrečene produkcije, saj ji talenta za skladanje pravih melodičnih rock antemov še zdaleč ne primanjkuje! Naj dodam še to, da je bil delavni naslov albuma »Just Add Water«. Govorilo se je celo, da naj bi Hardline dejansko tako tudi poimenovali novi album. Pri vsej stvari manjka namreč le še ščepec vode, da bi polno učinkovala. Je pa, kot omenjeno, v celokupnem seštevku glede konsistence, »Leaving The End Open« za Hardline korak naprej, ko ga primerjamo s predhodnikom »II«. Glavno da se koraka naprej, mar ne?
na vrh