Slovenska kantavtorica Jana Sen izdaja svoj samostojni studijski prvenec, za katerega sama pravi, da si še pred kratkim ni upala niti pomisliti, da lahko postane kdaj stvarnost. Tako je to, ko ti je talent položen v zibelko in ga počasi raziskuješ, spoznavaš, se pravzaprav spoprijateljiš z njim, ko odkrivaš tančico za tančico poslanstvo samega sebe, z duhovno in čustveno rastjo skozi leta. No da ne zaplovem predaleč, a tako to pač gre.
Jana Sen je tudi znanka kompilacije Vala 202 »Imamo dobro glasbo – Val 011«, saj je žirija Vala 202 za uvrstitev na to zgoščenko izbrala tudi skladbo »Če vedel bi? Človek«, s katero je Jana Sen že takrat opozorila na odlike svoje glasbeno izpovednih posebnosti. »Le lepe pesmi« je pravzaprav edini primeren naslov skupka 13. skladb te prelepe in živpisane glasbene slikanice. Očitno se v Jani pretaka zares nekaj posebnega, saj je pritegnila k sodelovanju izvrstne slovenske glasbenike, ki še kako predobro razumejo poanto pristne intime poudarjanja občutij skozi glasbeni jezik. »Le lepe pesmi« preseneča z izredno barvitostjo aranžiranja, ki delajo ta artistično visoko profiliran izdelek, kot silno privlačen, nenehno zanimiv in kar je bistveno, visoko poslušljiv. Prav to je bistvo kantavtorske glasbe da posameznik, tisti ki je v centralni vlogi prenašalca glasbene informacije, v tem primeru je to Jana, izlušči v svoji glasbeni pridigi dotik samoniklosti in takojšnje prepoznavnosti, ob tem pa ne deluje niti za hip predvidljivo plitko in ceneno, kot da bi skušal nekoga oponašati, ali si sposojati že preizkušene glasbene ideje.
Bistvo tega albuma je poleg bogate in inteligentne lirične sporočilnosti seveda sama vokalna interpretacija. Ta je razgibana, deluje tako, da jo je recepcija poslušalca vseskozi voljna, kar pomeni da poseduje Jana silno prijeten vokal, oziroma vokalno barvo, s katero spretno, zlasti globoko senzitivno, krmari skozi najintimnejša občutja osebne narave (Čutim te). V višjih legah deluje sanjavo, rahlo melanholično, mistično, tudi hrepeneče, srednje lege pa izkorišča zlasti za trenutke albuma, ki bi lahko sodili v okvirje kabaretnega šansonjerstva (Preko vseh mej). To dualnost osnovnih dveh vokalnih kontrastov izpostavi že otvoritvena Vse tiho spi, ki se ji po občutjih, delno tudi aranžiranju (spremljava kitare), proti koncu albuma približa Stara cesta. Posebnost albuma je tudi odlična integracija harmonike mojstra Jureta Torija, tako v spremljavi, kot v samih trenutkih implantacije ornamentov same improvizacije, ki v koncu skladbe Vse tiho spi npr. učinkovito zdramatizirajo vzdušje. Sladko grenka retro pop retorika golo akustične Ples, bi nemara v neki oddaljeni galaksiji v konkretnem prearanžiranju uporabili tudi Hrvaški Jinx.
Ekipa glasbenikov z Jano na čelu je vseskozi izjemno prožna in dovzetna v nizanju mnogoterih razpoloženjskih stanj. Gibi glasbenikov so kratki, lahkotno sproščeni, a jedrnati in visoko odzivni na dani izziv nizanja zvočnih in lirično izpovednih krajin. Med njihovo komunikacijo vlada izjemna složnost, lahko rečemo kar simbiontska relacija. V interpretaciji glasbe veleva eden od osnovnih aksimov to, da bolj, ko izvajaš dani motiv v maniri prožne mehkobe, brez kančka pretencioznosti in sunkovitosti, bolj se intenzivno dotakne poslušalca dano plasirano občutje glasbenega interpreta. Natanko to velja za album »Le lepe pesmi«. Janino vokalno interpretacijo poglablja kontrastnost organskega tena spremljevalne ekipe glasbenikov, ki ga poseduje album. Spremljevalna ekipa mnogokrat vztraja zgolj na rabi tolkal, pri podajanju ritmičnih figur, kar je silno pomemben element v tej situaciji. V aranžmajih pravzaprav ni omejitev, ko se prikradejo v ozadje spremljave inteligentno združeni motivi pestre palete instrumentov od harmonike, saksofona, klavirja, violine, flavte, ki poleg akustične kitare, kot vodilnega instrumenta spremljave, krepijo mozaičnost glasbene ekspresije. Prvi tak trenutek, ki se v teh mehkobi nalezljivo zaje pod kožo je kitica Pogrešam te, še posebej intenzivno pa vzplamtijo občutja ob krhki in mili naslovni skladbi
Učinkovanje elementa slovenske identitete, kot je na tem kantavtorskem albumu, skorajda težko najdeš. Zato deluje tako privlačno v izdelani karizmi sebi lastne eklektičnosti. Vsaka izmed 13. skladb izpostavlja jasno prepoznavno identiteto glasbeno izpovedne note. »Mašil«, ki bi kradla čas in energijo poslušalcu na tem albumu ni. Privlačnost albuma ne popušča od prve do zadnje sekunde in drži poslušalca tesno ob sebi, kar pomeni, da je album »Le lepe pesmi« izdelek, katerega sporočilnost boste lahko odkrivali dlje časa. Njegova bistvena posebnost in elementarna prednost, pa leži v samonikli drži glasbenega artizma, kar je velik obet prihodnjih glasbenih izzivov Jane Sen.
na vrh