Malo je skupin, ki bi mi v dušo in telo vnesla toliko nemira, želje po še večjih odmerkih ritmike ter opojni melodiki, na samem vrhu svojega glasbenega Olimpa pa morem in zmorem videti le eno ime, ki polni vse vrzeli v mojem čaščenju popolne glasbe - to je ime ameriških metalskih progresivcev TOOL. Po petletnem čakanju, med katerim so se poeti kozmičnosti preigravali s svojo dotedanjo matično založbo ter se domala znašli na samem pragu dokončne glasbene ukinitve, se klobčič pravdnih oziroma pravdarskih zagat razplete, luč sveta pa ugleda po mojem ena največjih plošč s preloma tisočletja - album Lateralus.
Pred izidom je bilo veliko zavajanja in povsem toolovske enigmatike. Obetal se je izid plošče Systema Encéphale, nato se je bil boj s požrešnim globalnim medmrežjem ter Napsterovimi mlini na veter, ki so, roko na srce, okrnili sleherno strast umetnikov po likovni dopolnitvi ter nadaljnjemu trudu v smeri albumskih ovitkov in podobnimi relikvijami v zbirki slehernega ljubitelja glasbe. Tool so dokazali, da premorejo veliko bogastvo idej ter argumentov, zaradi katerih je povsem nesmiselno posegati po bednih surogatih, hladnih digitalijah ter do artistov nespoštljivih oblik vsesvetne kraje. Izprijena mentalna naravnanost cele generacije novodobnih piratov je okrnila marsikaj, Maynard pa je glasno izpostavil, da "je na svetu veliko druge industrije, ki bi jo veljalo uničiti. Tisti, ki jih MP3-ji prizadenejo niso toliko veliki glasbeni koncerni ter podjetja, temveč umetniki in izvajalci, ljudje, ki si prizadevajo pisati novo glasbo".
Lateralus nahrani še tako zahtevno ljubiteljsko slo. Orodje tokratne obdelave je popolni eksces kar zadeva likovno usmeritev in samo fenomenalno mistično oblikovanje plošče, kjer človeka v njegovi auralni podobi secira izvirni likovnik Alex Grey. Različne prosojne plasti razčlenijo človeško telo na plasti, v oblikovanju pa je skrito prvo sporočilo, v katerem nam je sam pomen Boga, če že hočete, prikrit zaradi naše večne racionalizacije ter sidranja pomenov v naš možganski korteks. Drugi izziv poleg ekscesno navdihnjenih vizualij je glasba, ki se zlije s celoto prek vaših nepripravljenih slušnih kanalov, povsem jasno pa vam kaj kmalu postane, da so se TOOL odločili poseči globlje ter nam servirati nekaj povsem neverjetnega in brutalno dobrega. Na plošči je toliko materije, da je celoto nemogoče uzreti že po prvem poslušanju, zakar bo manj potrpežljivim Lateralus morebiti prevelik zalogaj za konzumiranje, a verjemite, da je ta poslastica nekaj, k čemur se lahko enostavno zavežete na daljši rok in premore vse tisto, zaradi česar vam bo plošča "sedla" tudi po desetletju nepotrebne abstinence od prvega poslušanja plošče. Začnemo lahko z metriko, z ritmom, ki se poigrava z vašimi čuti od otvoritvene skladbe The Grudge. To je skladba, v kateri radioaktivno jedro zažari postopno ter pomeni izgorevajo počasi. Skladba o zameri ter tlečemu sovraštvu se razpihuje obotavljajoče, da bi po uvodnem drobljenju izbruhnili v polni krik neustavljivega, domala božjega gneva. Fenomenalno preigravanje neverjetnih Dannyjevih bobnov, nasičenih s tolkali je podmazano s transcendentnim božanjem basističnih strun Justina Chancellorja in lebdečimi kitarami adama Jonesa, ki so oplemeniteni z Maynardovo mantro "Clutch it like a cornerstone / Otherwise it all comes down / Justify denials and / Grip 'em to the lonesome end / Clutch it like a cornerstone / Otherwise it all comes down / Terrified of being wrong / Ultimatum prison cell / Saturn ascends / Choose one or ten / Hang on or be / Humbled again / Humbled again." Glavna os dogajanja ter celotnega šova je karizmatični frontman, ki vam lepoto vcepi v misli bodisi z brutlano agresijo bodisi opojno sladkobo. Po uvodu skladbe Eon Blue Apocalypse se nadaljuje mentalni vzpon po paraboli užitka. The Patient je oda predajanju ter bogaboječemu čaščenju nerazumljenega, po padcih na kolena pa se goreči vernik sprašuje čemu je pozabljen in zakaj ne sliši donečega odmeva božanskega. "If there were no rewards to reap / No loving embrace to see me through / This tedious path I've chosen here / I certainly would've walked away / By now". Sledi budistična Mantra, ki kot zlovešči klic po nihilističnemu ničenju vsega racionalnega vnovič vtke element suspenza, nakar vas prebode nov basistični neverjetni briljant skladbe Schism. "There was a time that the pieces fit / But I watched them fall away / Mildewed and smouldering / Strangled by our coveting / I've done the math enough to know / The dangers of our second guessing / Doomed to crumble unless we grow / And strengthen our communication". Poveličevanje repetitivnega poustvarjanja sanjavih svetov se razbline ob čereh osmislitve, sam pa sem nedvomno bolj pristaš hipnega vpenjanja v statve velikih manipulantov TOOL s pomočjo nenaprezanja. Pomeni polzijo skozi pore s sleherno izgovorjeno Maynardovo besedo. "Cold silence has / A tendency to / Atrophy any / Sense of compassion / Between supposed brothers / Between supposed lovers". Schism je popolna erotika ritma ter melodije in temu sledi dvojček skladb Parabol in Parabola. Najprej mehki dotik medenih konic prstov umirjene uverture skladbe Parabol, nato pa vas prefinjena in polna distorzirana kitara Adama Jonesa prereže na pol ter pretrese z eno težjih skladb na albumu, kjer vam misli po prvi umiritvi pretresejo glasne in grmeče kitare. Maynard ostane umirjen ter v interpretacijo vtisne ogromno moči ter prepričljivosti. Zakaj smo tu in kaj počnemo na tem svetu? Gre za naključje ali predestinirano eksistenco zaradi nekega globljega smisla? "This body. This body holding me. / Be my reminder here that I am not alone in / This body, this body holding me, feeling eternal all this pain is an illusion," so besede ki povedo vse. Iščemo tolažbo ter magični obliž na našo dušo, ki je ujeta v telesu in to telo, prepojeno z bolečino ter čutenjem je le kapsula za tusvetno izražanje. V iluziji bivanja se v pesku pod našimi stopali vtisnejo sledi, da bi lahko vsaj za hip postali ter poiskali odgovore na naša vprašanja o večnosti. Telo je umrljivo in predano ukinitvi s prvim tusvetnim vdihom. Duša je tista, ki je nesmrtna. Manj tolažeče je nadaljevanje s fenomenalno in brutalno glasno skladbo Ticks & Leeches. "Suck and suck. Suckin up all you can suckin up all you can suck. / Workin up under my patience like a little tick. / Fat little parasite. Suck me dry. / My blood is bruised and borrowed. You thieving bastards. / You have turned my blood cold and bitter, / beat my compassion black and blue" so besede, ki dušijo in sesajo pozitivo na najbolj prefinjen način. Maynard obračuna s krvosesi na matični založbi, vam pa v ušesa nalije popolni odmerek zlovešče izjemnosti. Sledi naslovna, no domala naslovna skladba Lateralis. Ta, kot povedo marsikateri poglobljeni in dobro poučeni viri, je spisana na način, ki sledi načelom Fibonaccijeve sekvence tj. popolnemu matematiziranju po načelu vzorca 1,1,2,3,5,8. Ritmika polzi v razpoke razbrazdanega srca s prefinjenim nizom be4sed ter zvokov. Skladba, ki se dotika človeških strasti, hotenja, večni težnji po preboju in vnovičnem koraqku naprej. Maynard je jeziček na tehtnici, ki izpeva matematične strukture in zamegljene podobe mističnih smislov. "Black then white are all i see in my infancy. / red and yellow then came to be, reaching out to me. / lets me see. / as below, so above and beyond, I imagine / drawn beyond the lines of reason. / Push the envelope. Watch it bend." Transcendenca poveličanega trenutka, ki nas sili preseči sebe in svet na samouničujoči način, kjer živimo utvaro, da se lahko ta spirala neskončnega dopolnjevanja vleče brezmejno daleč, ljudje pa postajamo le navidez postavljeni bližje bogovom. "I embrace my desire to / feel the rhythm, to feel connected enough to step aside and weep like a widow / to feel inspired to fathom the power, to witness the beauty, / to bathe in the fountain, / to swing on the spiral / to swing on the spiral / to swing on the spiral of our divinity and still be a human" poje Maynard in nas zavrti v nov cikel peklenskega dramila. Skladba je dovršeni odsev instinktivnosti ter popolnega dušnega plenilstva, v katerem prek ritmov plemenskih bobnov prihajate lahko v stik sami s seboj. Disposition umirja strasti s suspenzom hrupa, da bi prek vnovične reflektivne provokacije komada Reflection. Odprte in široko razprte oči radovednih iskalcev popolne luči resnice so zaslepljene z videnim smislom in človek, ki se je povzpel po strmih pobočjih Platonove votline, da bi sledil notranjemu klicu po (samo)odrešitvi se bliža katarzičnemu trenutku popolnega konca. "So crucify the ego before it's far too late / To leave behind this place so negative and blind and cynical / And you will come to find that we are all one mind / Capable of all that's imagined and all conceivable / Just let the light touch you and let the words spill thorough / Just let them pass right through, bringing out our hope and reason./ before we pine away." Statika pritiska na pleča še s sklepnim dejanjem skladbe Triad, da bi po izzvenu naelektrenega brenčanja Božjega glasu s Faaip De Oiad, ki je posnetek radijske oddaje, v kateri se v eter oglasi moški, ki naj bi domnevno ubežal organom oblasti, ki tlačijo resnice iz razvpite Arie 51 v predale "strogo zaupno". Naslov skladbe je spisan v jeziku angelov, v jeziku Enochian, v katerem so vidci iz srednjega veka opisovali svoja videnja božanskega.
In tega smo deležni v slehernem trenutku tega neverjetnega albuma. TOOL so razpeli svojo spiralo evolucije ter naredili neverjetni korak naprej od predhodnika, plošče Aenima. Lateralus premore toliko spektakularnih plasti ter mentalnih izzivov, da bi ga brez dvoma lahko umestili v sam vrh ustvarjanja tako skupine TOOL kot tudi v sam vrh glasbene genialnosti z začetka 21. stoletja. Ni polovičarstva in ni nekih puhlih konceptov. Ni pretiravanja in ni besed, s katerimi bi lahko popolnoma zajeli vse smisle te plošče ter opisali brutalno dejanje novega dušnega vnebohoda. Predvsem pa ni materije, s katero bi bilo mogoče dostojno ovekovečiti trenutek monumentalne veličine albuma, po katerem je človek puščen v osami svojega lastnega bivanja in lahko tam le prešteva trenutke ekstatičnega drhtenja ob čutenju čistega Tu in Zdaj. Album Lateralus je vsekakor primeren za večkratno poglobljeno poslušanje!
na vrh