Tretji album po združitvi švedskih hard rockerjev Europe ne prinaša nič novega. Ne za množico, ki album nestrpno pričakuje, ne za skupino, čeprav slednja še zdaleč ne razmišlja o albumu tako. Hvala bogu veliki samozavesti skupine, čeprav od tu dalje ni več daleč do stanja trmoglavljenja, ki ti lahko naredi več škode, kot koristi.
"Last Look At Eden" je album, na katerem vam bo takoj jasno, da so Europe kot "teenagerji" odraščali ob poslušanju skupin Deep Purple, Rainbow, UFO. Komadi imajo namreč šablono spisano po starokopitnem hard rock principu dva predrefrena, dva refrena, srednji instrumentalni del in ponovitev refrena. Europe so se v preteklosti izkazali za odlične aranžerje, njihov opus zlatih časov ostaja neomadeževan in velik. Niso jim tuja znanje, moč in sposobnost, kako je treba postaviti kitarski vzorec, mu podstaviti krepostno ritmično podvozje ter oplemenititi vse zaledje z magnifikacijo melodije, emocij in seveda dinamičnega valovanja, ko se vključi dobro znani pristop vokalista Joeya Tempesta na eni strani in klaviatur, na drugi.
Do tu je vse okej, vse povsem okej. To bi bila super plošča, če... Ne bi Europe pred njo izdali dveh zelo podobnih albumov. Problem albuma je v tem, da tudi po deset in večkratnem poslušanju, deluje enodimenzionalno, skladbe so si kot jajce jajcu. Glavnino te graje odpade na punkersko produkcijo, ki si je ime Europe ne zasluži, čeprav seveda skupina razmišlja povsem drugače. Kitare so dobesedno porezane in kitarski riffi ne bruhnejo od sebe prav nobene energije. Ustavimo se konkretneje pri skladbi Catch That Plane. Nosi starošolski riff, ki v ničemer ne skriva tega, da so fantje že zelo zgodaj spoznali album "In Rock" skupine Deep Purple. In? Sedaj združevanje orgelskega zvoka v kombinaciji s kitarskim riffom, prepustiš samorastniški punk produkciji, ki diktira razglašeno razmazanost kitare, v solažah pa občutno suvanje vah-vah efekta, ki dodatno pači zvok. Nekako ne gre. Sploh boli, ko veliki John Norum mojstrsko razsuje nekaj solaž, ki se ob takšni umazani produkciji nikakor ne zasvetijo. Ne steče, da se ubiješ in še kako trudiš na vse kriplje iskati magijo, ki bi te podkožno zazibala in posrkala v vrtinec edinstvenega sveta skupine.
Točki albuma velikega glasbenega potenciala v aranžerskem smislu, kot sta skladba No Stone Unturned ali Last Look At Eden, zabijeta še poslednji žebelj v krsto albumu, ko med poslušanjem obeh skladb začneš razmišljati, kako odlična komada bi to lahko bila, če bi Europe navili gumbe v studiu znatno drugače (posedujeta prešibko produkcijo)! Ob takšni produkciji se poraja vprašanje ali je uvodni klaviaturski del na albumu sploh potreben in nasploh, ali je za Europe sploh še smiselno uporabljati klaviature. Prvič, v tej novi produkciji ne dosegajo želenega učinka gradnje zvočne trodimenzionalnosti in drugič, ne intenzivirajo prav nobenih vzdušij. Vso pozornost sicer prevzema disonantno zveneče riffanje Noruma, ki pa ne poseduje volumna, ne navitosti, ne hrupa, ne posesivnosti, ne arogance. Kot bi zgrabil puščavski pesek, ki se počasi usuje skozi pest dlani. Tako prazna ostajajo tudi občutja, ob poslušanju novega Europe albuma.
Kot povedano. To ni slab album, če poznaš, ali najprej spoznaš, le ta Europe album. Sicer, vsi ki poznate opus te skupine, ne boste ostali preslepljeni, ko vas bo vsaka skladba druga za drugo puščala ohlajenih glav. Tudi Tempest se drži večinoma predvidljivih srednjih leg, čeprav lahko z vokalom še vedno dela "čudeže" tudi v višavjih! Namerno. S tem album dodatno pridobiva (za Europe!) nadvse odbijajoči punk akcent. Mnogo je hard rock skupin, ki so razpadle v prvi polovici devetdesetih in zapustile za seboj močan pečat na rock zemljevidu. Nato so se združile na zrela leta kot Europe. In med njimi kar po vrsti težko najdeš svetlo izjemo, ki doseže nivo kvalitete starih albumov, ko je bila prisotna identiteta skupine, navdih, kreativna sla. Svetla izjema so denimo Tesla z obema "post povratniškima" albumoma "Into The Now" (2004) in "Forever More" (2008), kjer jim je uspelo uspešno skombinirati moderno s starošolskim. Predlagam fantom Europe, da si v Tesla najdejo zgled, pri iskanju že davno izgubljene identitete. "Last Look At Eden" je lep, nižje uglašen rock album, ki dokazuje da so zreli moški dobro situirani, da se ne dolgočasijo ob prijetnih druženjih v studiu in da bodo dvorane polnili znova na račun slave njihovih starih hitov. Če se že stari prdci ne dolgočasijo, pa končni produkt še kako dolgočasi! Zastrmimo se torej še zadnjič v raj. Dobesedno.
na vrh