King Crimson: Larks' Tongues In Aspic

King Crimson so se s "škrjančkovimi jezički v tunki" vrnili popolnoma prerojeni. In to v pozitivnem smislu. Robert Fripp, od tega albuma naprej nesporni vodja skupine, je po koncu prejšnje turneje z albuma "Islands" (1971) izgubil živce in vrgel iz skupine preostale tri člane. V skupino je po tem  pripeljal ene izmed najboljših in najbolj cenjenih glasbenikov tistega časa. John Wetton (ex-Mogul Thrash, ex-Family), katerega si je Fripp želel že v prejšnji verziji skupine, je postal novi pevec in basist. Wetton je tedaj postal najboljši pevec skupine po odhodu Grega Lakea izpred treh let. Zanimivo, njegov vokal v določenih trenutkih spominja ravno na Lakeov. Tudi kot basist je bil Wetton eden najboljših in najbolj cenjenih tistega časa. Ubijalsko ritem linijo pa je dopolnil bobnarski genij Bill Bruford, ki je tedaj zapustil Yes na vrhuncu komercialnega uspeha, zato da bi se lahko pridružil prerojenim King Crimson. Le vrhunski glasbenik, ki mu glasba resnično pomeni vse, bi zamenjal komercialno uspešno za nestabilno in nepredvidljivo skupino. Toda Bruford je bil glasbenik, ki ga je bolj zanimalo artistično raziskovanje glasbenih meja rock glasbe poleg tega je bil po srcu jazz bobnar in King Crimson so imeli do takrat že dolgo tradicijo jazz bobnarjev. Poleg tega je bil že od prvega trenutka, ko so se King Crimson prvič pojavili na glasbeni sceni, popolnoma prevzet nad njimi. Tudi ostala dva nova člana, katera je Fripp odkril v britanski "podtalni" glasbeni sceni nista bila od muh. Violinist in občasni klaviaturist David Cross je skupini pridodal svoje ideje klasične glasbe ter dokazal, da je lahko tudi violina uspešen element rock glasbe. Medtem ko je ekscentrični, a genijalni tolkalist Jamie Muir še poglobil ubijalsko ritem linijo s svojimi izredno inovativnimi idejami na tolkalih.

Prerojeni King Crimson so bili tedaj močnejši kot kdajkoli poprej, če ne štejem njihove originalne zasedbe, in naposled jim je po treh letih končno spet uspelo ustvariti stabilno zasedbo. Z eno najboljših ritem linij tistega časa so bili resnično neuničljivi. "Larks' Tongues In Aspic" je bila do tedaj nedvomno najbolj eksperimentalna stvaritev skupine. Prva nova glasbena elementa, ki pomembno zaznamujeta ta album sta nedvomno Crossova violina in viola ter Muirova eksotična tolkala, med njimi listnati kosi kovine, lešniki ter mbira (posebno afriško tolkalo). Njegov nabor tolkal je bi res pester. Kar je pa tisto najbolj izjemno in čudovito pri tej zasedbi je to, da se ta na albumu ne osredotoča več toliko na jazz elemente, kot se je stavilo na prejšnjih albumih skupine, temveč v svojo glasbo vključuje najrazličnejše glasbene elemente, ki v njihovi izvedbi dosegajo same sfere glasbenih meja. S popolno glasbeno fuzijo avantgarde, klasične glasbe, metala in jazza, ki jo daje kombinacija Crossove demonične violine, Brufordove dih jemajoče spretnosti na bobnih, Muirova melodična in večplastna tolkala, Wettonov udarnni, a obenem melodični bas ter Frippova kitara, ki na tem albumu seže od soft pop jazz delnic do kocine dvigajočih električnih ekspanzij. Na tem albumu je tudi dobila dosti večji prostor kot ga je imela poprej. Poleg klasične prefinjenosti in še vedno opaznega vpliva jazz fusiona in avantgarde, je ta inkarnacija skupine občasno v svojo glasbo, na določenih mestih, vključevala tudi elemente zgodnjega heavy metala, kar so ponazarjali Frippova agresivnejša kitara, Brufordovi prehodi na bobnih ter Wettonov udarni bas. Besedila Wettonovega prijatelja Richard Palmer-Jamesa (ki za razliko od predhodnika Petra Sinfielda ni postal uradni član skupine) se za razliko od predhodnikovih metafizičnih besedil bolj osredotočajo na socialne probleme moderne družbe in so tako bližje razumevanju večine poslušalcev. Seveda pa sta tisti zaščitni, apokaliptični zvok in vizija skupine vselej prisotna. Nenavadnega naslova albuma se je domislil tolkalist Muir, izviral pa naj bi iz njegovih občutkov ob poslušanju glasbe na albumu: nekaj krhkega, a hkrati vloženega v nekaj korozivnega.

Otvoritveni daljši eksperimentalni inštrumental "Larks Tongues In Aspic-Part I" je odličen primer, kako vsak izmed glasbenikov pokaže svojo genialnost in kjer si njihove spretnosti sledijo v sosledjih. Uvodna sekcija kompozicije se odpre z Muirovimi melodičnimi orientalskimi prstnimi cimbalami katerim se kmalu pridruži Crossova violina. Nakar udari peklenski, težko metalni Frippov rif, ki se mu pridruži ognjevita ritem linija Brufordovih prehodov na bobnih ter Wettonovega udarnega basa. King Crimson do tedaj še nikoli niso zveneli tako razbeljeno trdo kot zvenijo na določenih mestih v tej kompoziciji, ki pa še zdaleč ni najtrša kompozicija na albumu. Crossova violina in melotron ves čas pridodajata tisto apokaliptično skrivnost, značilno za to skupino, hkrati pa nekoliko umirjata celotno napetost. Proti koncu kompozicije, takrat ko skladba doseže dramatični vrhunec, lahko slišimo nasneto mrzlično pogovarjanje ljudi kar ponazarja naslov skladbe. "Škrjančkovi jezički v tunki" so namreč dobra metafora za stres in zmedenost sodobne družbe, ki se nemočno utaplja v poplavi razno raznih, večinoma nekoristnih informacij.

"Book Of Saturday" je velik kontrast in prelepa melanholična balada, ki je hkrati vokalni debut Johna Wettona, v pravem pomenu besede (če ne štejem njegovega prispevka pri Mogul Thrash, kjer je imel razen ene skladbe vlogo spremljevalnega pevca). Do tedaj je bil namreč večinoma poznan samo kot odličen basist. Wetton je imeniten pevec, ki se tedaj še niti ni zavedal svojega vokalnega potenciala ter se bolj usmerjal na svojo izjemno tehniko igranje bas kitare. Melotron, Frippova akustična kitara in Crossova violina ustvarjajo čudovito klasično podlago, ki se popolnoma ujema z Wettonovim melodičnim in izjemno melanholičnim vokalom. Skladba je po besedilu najbolj osebna kompozicija, ki jo je skupina do takrat ustvarila. Hkrati pa umiri vzdušje po kataklizmi uvodnega inštrumentala in nas povrne k tistim čudovitim romantičnim trenutkom skupine, katere so sposobni pričarati le oni.

"Exiles" je čudovit simnfonični ep in ena najlepših kompozicij, ki jih je ustvarila ta verzija skupine. Po eksperimentalnem in energičnem uvodu na tolkalih sledi prelepa melodija grajena na Crossovi violini in Frippovem melotronu. Odlični Bruford na bobnih pokaže zakaj je bil pri Yes tako pomemben. Temu se pridruži melanholičen in dramatičen Wettonov vokal ter Frippova kitara. "Exiles" je lep primer klasičnega dela skupine in znova prikaže King Crismon kot utemeljitelje simfoničnega progresivnega rocka, kar je le eden izmed mnogih glasbenih aspektov te skupine.

"Easy Money" je čista klasika in ena najbolj briljantnih stvaritev na albumu. Grajena je na briljantnem ritmu in odličnem, sarkastičnem Wettonovem vokalu. To je skladba na kateri Wetton kot pevec resnično blesti in kjer si skladbe brez njegovega vokala ni mogoče zamisliti. Da ne govorim o njegovih briljantnih in unikatnih delnicah na bas kitari s katerimi zasenči prav vse svoje predhodnike. Fenomenalni Brufordovi bobni in Muirova tolkala, kjer lahko slišimo vse živo, nas popeljeta čez to izjemno variabilno kompozicijo. Medtem ko Cross v hipu odpravi vse pomisleke in dokaže, da lahko violina sede tudi v glasnejše in ostrejše pasaže rock glasbe. Seveda ne gre pozabiti tudi na Frippovo briljantno solažo v srednjem dleu. "Easy Money" se konča z odštekanim smehom nekoga, ki je očitno naletel na veliko denarja in umira od sreče. Črni angleški humor…

Inštrumental "The Talking Drum" je prava bobnarska ekstaza, kjer Bruford prikaže vse svoje spretnosti in pokaže zakaj je bil eden najboljših bobnarjev tistega časa. Medtem, ko Muir predstavi nekaj izmed svojih najboljših trenutkov na tolkalih. Kompozicija se razvija od tihega uvodnega dela vse do trušča ob njenem koncu. Jazzerskemu ritmu osredotočenem na bas liniji se ves čas, v pravem medsebojnem spopadu, pridružujeta Crossova violina, ki tudi vodi celotno improvizacijo proti koncu, in Frippove avantgardne delnice na kitari. Njun dvoboj se konča v pravi erupciji inštrumentov. Rešetanje bobnov se nadaljuje vse do usodnega klimaksa, ki se konča s pravim vreščanjem "škrjančkov", ki najavijo neposreden izhod v naslednjo kompozicijo.

"Larks Tongues In Aspic-Part II" je zaključna klasika in eno najboljših in najkompleksnejših inštrumentalnih del skupine, ki kar poka od izjemne supersonične energije. Neverjetno je kako ji obenem uspe združevati tako kompleksnost kot dostopnost. Hkrati pa nakazuje kam se bo skupina usmerila na sledečih albumih. Osrednjo pobudo ima tu Frippova zmetalizirana kitara, ki strelja ubijalske metalske rife. Ves čas pa ga spremlja fenomenalna ritem linija. Hitri in počasni deli se ves čas menjavajo in ustvarjajo izredno vzdušje. Temu nadaljevanju "škrjančkovih jezičkov" sta čez leta sledili še dve, ki se odlično navezujeta na ta inštrumentalni koncept skupine. "Larks Tongues In Aspic-Part II" je kompozicija, ki je po svoji izjemni trdoti in (inteligentni) agresivnosti daleč pred svojim časom.

"Larks' Tongues In Aspic" predstavlja prvi in najbolj eksperimentalni del trilogije albumov, ki jih je izdala ta legendarna verzija skupine. Težko je najti primerne komplimente za tako odličen album. Vsaka skladba na albumu je namreč klasika zase. Ta album je eno najveličastnejših del ne samo King Crimson temveč progresivnega rocka nasploh in je omogočil skupini povsem nov začetek in vrnitev na mesto vodilnih predstavnikov svojega žanra katerega so skorajda izgubili po vse obči prezrtosti sicer odlične "Islands" (1971). Hkrati je eno najpomembnejših del skupine in je pomenila preboj za številne odlične glasbenike na tem albumu z Wettonom na čelu. Kljub temu se je počasen in neizogiben razpad te izjemne verzije King Crimson začel že kmalu po izidu tega albuma. Tolkalist Jamie Muir je še pred koncem turneje zaradi poškodbe roke zapustil skupino in nato postal menih v nekem škotskem samostanu (mnogo let kasneje se je vendarle vrnil nazaj k glasbi). Ostala četverica pa je nadaljevala naprej in v kratkem času ustvarila nekaj najbolj originalne, eksperimentalne in inovativne glasbe 20. stoletja, ki je segale čez same meje rock glasbe.