Gamma Ray: Land Of The Free pt. II

Ueee joku!! Ne morem napisati dosti drugače kot za album Majestic! Gamma Ray z novim albumom "Land Of The Free pt. II" le potrjujejo da so razvojne poti skupine popolnoma izrabljene. Če je bil "Powerplant" (1999) zadnji album skupine še poslednji na katerem se je bliskalo od kreativnega zagona in ustvarjalnosti ter je "No Word Order!" (2001) še lahko bil pospremljen z opravičljivimi besedami, da se je Gamma Ray za trenutek zahotelo izpreči iz tehnično kompleksnejše različice metala predhodnih dveh albumov ter omenjeni album podrediti preprostejši Judas Priest metal šabloni, pa "Majestic" (2005) in sedaj novi album, tega ne opravičujeta več.

Kljub uvodnemu sestavku, moram potolažiti v prvi vrsti vse oboževalce skupine ter preostale metal manijake, ki iščete klasično in melodično v tem žanru, da je "Land Of Thje Free pt II." od glave do pete tipičen Gamma Ray heavy metal album, ki je napravljen ravno z namenom potešitve pričakovanj ljubiteljev glasbe te skupine. Torej Gamma Ray niso odstopili niti za ped v svojih direktivah novega tisočletja. Album, ki je sposodil naslov in nadaljevanje scenarija njihove legendarne izdaje iz leta 1995, je tehnično seveda napravljen na veliko višjem kakovostnem rangu, le čas ga je povozil in v današnjem času ne deluje več sveže, kot so delovali Gamma Ray z albumi recimo še pred desetimi leti.

Torej Maiden harmonije, edinstveni ledeno obskurni vokal v središčni legi, ki daje njihovi glasbi pravi pečat prepoznavnosti, impresivni kitarski solistični dueli v šokantno hitrih redosledjih, v tipični nemški power metalski maniri pretrzani riffi ("picking"), več ritmičnih obratov tempa na skladbo, vse zloženo skupaj znova tekoče, odigrano "na ves glas", ultra melodično stkano skupaj. Odigrano na moč, pod taktirko izredne produkcije, dodan je seveda objem večdelnih vokalnih harmonij, ujeta prava pompoznost in atmosferična bombastika. Gamma Ray so v tem preprosto nezmotljivi. Ne zgrešijo in amen.

Vendar pa album opozori na kar nekaj možganskih "lukenj" v smislu krnitve domišljije in duhovitosti v iskanju svežine znotraj poslanice metal riffa. Primeri sposojanja? Rising Again s tipičnim Maiden The Trooper galopom, To Mother Earth - spet preočitna nesrečna podobnost z Hansen eighties era Helloween v predrefrenu , še eno "Priest-ovanje" v skladbah Rain, Hear Me Calling in Leaving Hell, slednja z "zanimivim" jemanjem verzov predrefrena, ki vas bo spomnilo na Mata Sinnerja (Sinner) obsedenega z nosljanjem Phila Lynnota.

Definitivno otvoritvena Into The Storm, je do zob oborožena Gamy Ray metalska odisejada, ki z znamenito kombinacijo himničnosti in metal udarnosti, v trenutku očara in zasvoji! Torej začetna napoved je "velika". Ublažitev metalskega naskoka v sicer odlični skovanki srednje hitrega tempa in dodatkom ambientalnih klaviatur v Empress, so tipični Gamma Ray, ki si sposojajo napeve ruskih kraljevskih dvorov, kar sicer radi počnejo nemški bendi (denimo U.D.O.). Tudi ta skladba ne prinaša ničesar novega, razen odličnega zasuka dinamike in atmosfere albuma. When The World je tipična Gamma Ray metal himna polna zahtevanega razbijaštva, odlična izbira za otvoritev b-strani vinilke in vendar pri 4 minutah in 11 sekund naletimo na nekaj kar je definitivno priletelo iz albuma "Picece Of Mind" (Iron Maiden). Opportunity je udarna balada, ki nosi funkcijo Gamma Ray komadov preteklih dni tipa Shine On - oblečena optimalno, z enkratnim združevanjem drama atmosfere in zapeljive melodije – rojena za vokal Kai Hansena, vendar pozor (!!!)!!! Po treh minutah in pol se pojavi popoln "ripp off" vzet iz Maiden klasike The Rhime Of The Ancient Mariner (sledite bas liniji in melodiji Hansenovega napeva) preden steče riff. Grozljiva prepodobnost! Če tega ne bi bilo, jo brez dlake lahko razglasimo za vrhunec albuma, a žal… In za finale? Se še spomnite skladbe Heading For Tomorrow? No Insurrection, kot zaključna motivsko najbolj raznolika Gamma Ray skladba novega albuma, je še ena takšna razpotegnjena koračnica in za oboževalca Gamma Ray definitivni vrhunec albuma.

Kakorkoli obračam, gre v primeru novega Gamma Ray albuma za tipični produkt namenjen okusu oboževalcem skupine, kar zadošča za preživetje! Gamma Ray so povedali že davno vse. Je pa nekaj. "Land Of The Free pt II." ponuja znova mnogo, mnogo več kot njegov energetsko opustošeni predhodnik "Majestic" (2005). Zaključek? Zelo dober novi album, a nič novega!