Gamma Ray: Land Of The Free

Očitno je skupina treščila ob posebno vzmeteno dno glasbenega ustvarjanja z "Insanity And Genius", kajti "Land Of The Free" je leta 1995 pomenil popolno prelomnico za skupino in jo odkatapultiral iz pekla v nebo. Očitno so fantje spoznali, da se ne pride daleč ob plesanju po notah, ki ti jih narekuje nekdo drug. Zgledovanje po trendih jih je končno minilo. Poleg tega se je zgodila še ena pomembna reč. Ralf Scheppers je odšel svojo pot, njegovo mesto pa je na veliko odobravanje privržencev skupine prevzel na vokalih kar sam Kai Hansen. Skupina je znova postala kvartet.

Verjetno za večino še danes ena najljubših in najbolj cenjenih Gamma Ray plošč je vrnila skupino nazaj na stare tirnice brezmadežnega power metala. Z njo so si Gamma Ray s krvavimi rokami zagotovili status ene najkvalitetnejših power metal skupin našega časa na evropskih tleh. In kaj je tako presunljivega? Prave bombe najžlahtnejšega rifanja si sledijo druga za drugo V pesmih so znova našli fantastično ravnotežje, ki je krasilo tudi prvenec. Komplicirati, a ravno dovolj, da ne izpade prezapleteno. To je ključ. In znova izrazni refreni. Torej, prava Hansen svetlobna riffing voltaža je bila ponovno rojena. Kitarist se je znova predstavil v najsvetlejši luči in odbrencljal svoje solaže, kot jih pač zna le Kai. Okusno in enkratno leže v pesmih. Vse pesmi po vrsti vključujejo prepoznavne tercetne harmonije, ki so stalnica skupine tudi danes. Rifi so skoraj po večini prepikani, kot je Hansen to počel že s Helloween. Skratka Gamma Ray hitijo, hitijo in le hitijo. Seveda se Kai nikakor ne more kosati z Ralfom kar se moči vokala tiče, a kdor pozna "Walls Of Jericho", ve kaj vnaša Kai na vokalu v glasbo. Poseben občutek. Jezo, čisto jezo. Torej dodelana melodika, ki se perfektno preliva skozi stalno spreminjajoče se motive, je dobila pridih jeze, besa, usodne roke, kateri ne pobegne nihče. Vzdušje starih dobrih zidov Jeriha je nekako znova z nami. Hansenova predstava na vokalih je vživeta in agresivna. Poba nas res prepriča s svojimi vzkliki k nepokorščini v verzih. Za povrh ga rešuje specifičen in takoj prepoznaven vokal.

Gamma Ray so spremenili tudi poezijo. V njej ležijo sporočila, da življenje ni le kar razumemo in zaznavamo s čutili, ampak mnogo več. Le originalno naslovnico poglejmo. Devastirana, v temo ovita pokrajina brez življenja v veliki meri ponazarja sedanjost, nad njo pa se vrtinčijo sile univerzalne resnice, sile bitij prainformacije, katerih razodetje ščiti neprebojni oklep zgrajen iz človeškega strahu (rdečina s Fangfaceom). In verz: "Have No Fear, Rebellion Is Here!" Res, koga nas je strah, koga? Svobodo si lahko izboriš le sam!

Edino (po ritmu sodeč) spotikajoča se "Time To Break Free", ki jo odpoje M. Kiske, glede strukture ravno ne sodi na tale album. Sicer pa so tu ugledale luč sveta klasike, ki jih plemenitijo zgoraj našteti superlativi glasbe Gamma Ray, kot so "Rebbelion In Dreamland", "Man On A Mission" ali naslovna pesem, ki jih morajo gama žarki tudi danes obvezno igrati na koncertih.