Blues Pills, novo glasbeno odkritje neprikritih tendenc klasičnorockovsko zasnovanega revitalizma, podkovanih z odločno blues soulovsko primesjo, so v avgusta 2016 postregli z drugim studijskim albumom imenovanim »Lady In Gold«. Demonskega šarma, psihedelično erotogenega spleta hudičevstva, okulta in norosti se skupina tudi z novim studijskim albumom »Lady In Gold« nikakor ni otresla. Naslov albuma je prikrojeni izraz za »žanjico«, to je smrt. Da skupina torej ne bi uporabljala oguljenih in obrabljenih fraz, ki od nekdaj burijo vprašanja o življenju in smrti, kar je iztočnica tokratne navdahnjenosti izročila novih skladb.
Tudi novi album je oblikovala "mati psihedelične umetnosti", nizozemska umetnica Marijke Koger-Dunham, ki je nekoč kreirala kostume pa tudi podobo albumov za The Beatles in Cream ter ustvarila poslikave na kitarah Georgea Harrisona in Erica Claptona. Blues Pills in Marijke so izvirno sliko (umetniško delo) za uporabo naslovnice novega albuma le barvno nekoliko prilagodili.
Ne glede na to, da ostaja izjemna vokalna žlahtnina in karizmatična prodornost »srborite« pevke Elin neomadeževana tudi na novem albumu ter ohranja njena vokalna intepretacija vso goriščnico izpovedi art kulture skupine, pa so Blues Pills v primerjavi z istoimenskim studijskim prvencem izdanim leta 2014 to pot postregli z nekoliko drugačno glasbeno vsebino.
Bend je v aranžmaje novih skladb to pot izdatneje vtkal klaviature. Tja so bolj jedrnato prodrli tako zvoki melotrona, električnega klavirja, orgel Hammond in tudi klasičnega klavirja, obenem pa je bend v produkciji posegel po iskanju še večje uravnovešenosti gradnikov zvočne slike. Kitare so tako pomaknjene na distanco in novi album niti na eni točki ne postreže s hreščavo, blago umazano surovostjo, ki temelji zlasti na prodornem hrupu prodornih kitarskih fraz, kot je bilo to moč zaznati na prvencu. Vsekakor je psihedelično teatralnih vložkov na kitari manj kot na prvencu, vsekakor pa se enemu takšnih trenutkov ne izogne instrumentalna kitarska pasaža v zaključni Elements And Things. Ritmične strukture so prav tako dodatno poenostavljene, urezljane še bolj enodimenzionalno, če ne kar plesno, na kar opozorita že uvodna naslovna skladba albuma ter kasneje Gone So Long. Bend je pri oblikovanju končne podobe skladb namenil to pot več pozornosti tudi aranžiranju dodatnih vokalnih harmonij, ki polnijo razpoložljiv prostor v vodilnih frazah refrenov in / ali predrefrenov. Prav tako pristopa Elin z vskoki improvizacije bolj premišljeno kot na studijskem prvencu, navkljub temu pa se mestoma njena navdahnjenost nad likom Arethe Franklin ob ubranih soulovskih akrobacijah še izdatneje zaiskri. Skupina vzbuja celo trenutke, ki lahko zadišijo gospelovsko (Bad Talkers) ali po motownu (Rejection). »Lady In Gold« je definitivno v artističnem smislu premik na polja raziskovanj novih glasbenih obzorij skupine in v tem oziru stilski odskok od studijskega prvenca. To še ne pomeni, da je skupina povsem črtala udarnost riffovske surovosti prvenca, temu pa sta navkljub mehkejši produkciji stilsko posebej naklonjeni Burned Out in izrazito »našpičen« ples demonov v izvrstni Won't Go Back.
Slogovno eksperimentiranje v iskanju prepoznavne in edinstvene glasbene izkaznice je vselej zahtevno opravilo. Še posebej v času, ko je glasbeni prostor na planetu ekstremno zgoščen. »Lady In Gold« je v tem oziru vrste dvorezen meč. Gre še vedno za izredno kvaliteten dosežek brez izpovednega trenutka, ki ga ne bi nekoč davno tega že nekdo izumlil in predstavil, po drugi plati pa izraža pogum skupine, ki se globoko zaveda, da jo le tovrstni eksperimenti lahko držijo v zdravem artističnem razvoju. Odgovor, ali je ta album le evolutivni postanek skupine, ki mu sledi premik v močnejšo slogovno transformacijo, bo prinesla prihodnost.
Blues Pills - Lady In Gold (uradni video):
na vrh