22. let je minilo od kar je izšel zadnji studijski album zasedbe Lačni Franz. Danes ga na slovenskem ni junaka, ki skupine, katera je s svojo dejavnostjo za vselej definrala slovenski glasbeni mainstream osemdesetih, oziroma zapustila v slovenski zabavni glasbi za seboj orjaški glasbeni masiv, slučajno ne bi poznal. Ker smo takrat bivali v skupni državi, so predstavljali Lačni Franz s svojo glasbeno posebnostjo dovolj veiko atrakcijo tudi za ljubitelje glasbe iz nekdanjih bratskih republik pokojne skupne države.
Ko se je Zoran Predin odločal, da znova zažene k delovanju Lačni Franz, je zagotovo imel v mislih to pridobljeno priljubljenost, ki so jo uživali Lačni Franz od nekdaj na geografskem območju bivše skupne države, ne le Slovenije. Zato je bilo tudi tehtanje o tem ali nadaljevati kariero z drugim imenom ali obdržati staro ime, precej lažje. Definitvno je ime velik vstopni vizum do odrov nekdanjega skupnega glasbenega tržišča. Zoran je ob sebi zbral četo mladih, a že dovolj prekaljenih glasbenikov, ki jim ambicioznosti ne primanjkuje. Od stare garde glasbenikov, ki so ustvarili s Predinom neminljive zimzelene in klasike slovenskega rocka, ni v novih Lačnih Franzih torej nikogar več.
Novi časi. Zoran se v njih ne stara in ne rjavi in to je dobro. Še vedno ostaja poln ustvarjalnega zagona, dobrih idej in seveda sle po nastopanju. Ali se starim kompanjonom ni več ljubilo igrati, ali ne, niti ni več važno. Mož je spravil skupaj novo skupino, ki ostaja legitimni naslednik zapuščine osemdesetih. Da pa stvar ne bi ostala slučajno banalna, so novi Lačni Franz za nove čase ustvarili tudi novo glasbo.
Filozofija se ni spremenila. Konstrukcija skladb, sam melos, spevnost, gradacija vzdušij napram zapomnljivim, a vselej dramatičnim refrenom za katerimi stojijo poljubno zapletene zgodbe slovenskega vsakdana, kjer Predin znova nadvse učinkovito kupčuje s slikovitim svetom svoje bujne domišljije, na katerem stoji nepozabna poezija Lačnega Franza. Ta ostaja učinkovito prelita na novi album in diha novim časom uglajeno prilagojena.
Poezija ostaja lucidna, naphana s črnim humorjem, vendar, tako kot vselej, ostaja Zoran z njo stvaren, nenehno prizemljen glasnik časa in prostora, ki ga živimo. V novih časih so novi Lačni Franz dokončno izgubili tisti stik z novovalovstvom, ki se je držal njihovega glasbenega izročila osemdesetih. Bend goji slečen rockovski zvok, zveni neposredno, kitara konkretno štrli na površje pri samem miksu zvočne slike, znova so tu klaviature, a brez novovalovskega sintetiziranja, z mnogo več topline naravnega zvočnega tena. Moment kabareta, ki so ga Lačni Franz vselej tako hudomušno vtikati v aranžmaje, je nekoliko potuhnjen, navkljub temu pa dajejo tudi nove skladbe, ob potencialni opciji akustičnih (koncertnih) variacij, lepo podlago za prehod v »kabaretni rock«. Album deluje živo, organsko, kar ne čudi, saj je bil posnet v živo, po vzoru koncertnega nastopa skupine v studiu, zato ni prestal mnogo kasnejših kozmetičnih popravkov, oziroma so bili ti minimani.
Bend je za nove čase in novi album osvežil tudi podobo štirih klasik zasedbe, ki so nastale v osemdesetih, jih kanček prearanžiral in tako približal obči glasbeni podobi albumu »Ladja norcev«. Kanček so osveženi tudi naslovi teh klasik (Spet na svoji strani, Naš novi bog, Jebiveter junior, Legendarni praslovan). Ne le da ostajajo besedila le teh vseskozi aktualna, pač pa je bend preprosto začutil, ko je preigraval opus osemdesetih, da se fenomenalno vklapljajo v osveženo glasbeno filozofijo, ki pooseblja album »Ladja norcev«.
Lačni Franz se je rodil torej znova. Da potrka še enkrat na našo vest, nas s hudomušno, a stvarno Predinovo poezijo enkrat več zdrami, prebudi, pretrese, zapelje. Zapelje v svojo novo slikanico rock'n'rolla. Ali vzamete ta album kot ločeno entiteto, ali ne, niti ni pomembno. Predinova filozofija in umetniška esenca ohranja kredibilni stik preteklosti in jo prevaja v sedanjost, ki jo nosi album »Ladja norcev«. Bend naj bi v drugi poovici letošnjega leta izdal album »Ladja norcev« tudi v srbo-hrvaškem jeziku. Vsekakor namenjeno osvajanju južnega trga, ki je bil kot rečeno, od nekdaj drugi dom skupine. Zabaven. Črni rock album, brez lepotilnih popravkov in kozmetike. V vsem naraven, poln resnicoljubja in izdelanega glasbenega karakterja oziroma estetike. To pa je tisto nekaj, kar nam od nekdaj odvzanja nadvse domače in blizu in tisto, kar je od vselej krasilo dela vezana na glasbeno udejstvovanja Zorana Predina.
Lačni Franz - Ladja norcev (uradni video):
na vrh