Italijanski pop izvozni artikel številka ena srednje generacije je Zucchero Fornaciari. Prodaja večje naklade kot Eros Ramazzotti ali Vasco Rossi. Pred njim je stara garda, v kateri so Luciano Pavarrotti, Adriano Celentano, Toto Cutugno, Milva in Patty Pravo. Seveda imajo omenjeni tudi daljše kariere.
Kot je običaj pri italijanskih pevcih “večjega formata”, obstajajo njihove plošče v več jezikih. Zucchero je kariero začel leta 1970 pri rosnih petnajstih. Potreboval jih je skoraj naslednjih petnajst, da mu je uspelo. Ure, ki jih je namenil učenju inštrumentov in nastopanju po gostilnah in beznicah so se mu obrestovale, ko je spakiral in šel v Los Angeles. Spoznal je baista Randyja Jacksona (igral pri Santani, Jeanu Lucu Pontyju, Bobu Dylanu, Arethi Franklin, Journey in mnogih drugih), s katerim sta posnela prebojni album Zucchero & Randy Jackson band. Lahko rečem, da je od plošče Blue’s (1987), na kateri je skladba Senza una donna, znan tudi v Sloveniji, ne le na Primorskem. Adelmo Fornaciari, kakršno je njegovo pravo ime, se je konec osemdesetih vrgel v osvajanje svetovnega glasbenega trga. Vsi poznate njegove duete s Paulom Youngom, Sheryl Crow, Randy Crawford in mnogimi drugimi.
Že naslov albuma La sesion Cubana pove vse. Zucchero je v sebi dolgo nosil željo po albumu z latino pridihom. Izpolnitev dolgoletne želje je uresničil s sodelovanjem z ekipo kubanskih glasbenikov. Pri izbiri skladb je imel proste roke, morda lahko zapišem da je ubral prepričlljivo, oziroma hitro varianto. Nekaj velikih uspešnic je oblekel v kubansko atmosfero, spremenil ritem in jih pahnil v zabavljaško okolje salse in rumbe. Drugo polovico materiala tvorijo skladbe, ki so bile do sedaj neobjavljene in so mu ležale v predalu, ker jih ni slišal kot izrazite pop ali rock skladbe. Vseeno jih ni zavrgel, čakale so na poseben tretma.
Glasba je v osnovi nezgrešljivo italijanska, inštrumentacija pa ji daje svetovljanskost. Kot vemo, je kubanska glasba temperamentna, zapeljiva in sladkobno zasanjana. Avtorske skladbe, ki sicer živijo kot kancone, pop, blues in rock je uspešno preoblekel ob pomoči Dona Wasa, ki je njegov producent že na zadnjih dveh albumih. Kot se Zucchero navdušuje nad bluesom in rad omenja New Orleans kot enega glavnih virov navdiha, si je tokrat postavil izziv posneti kubansko zveneč album. Zmogel je posneti prijetno in izredno poslušljivo ploščo. Uživaška ležernost njegove glasbe je stalnica že od prej, tokrat pa je dobila še izrazitejši obraz. Velike zvezde mnogokrat izgubijo stik z realnostjo, ki se kdaj lahko odrazi tudi v glasbi. Predvsem pomanjkanje fokusa in nezadosten angažma pri delu navadno sesuje še tako lep in privlačen cilj. Zucchero je tukaj premeteno spreten, točno ve, kako bo idejo pripeljal do slastnega zrelega sadeža. Veliko je stavil predvsem na naravno inštrumentacijo, s čimer je pridobil organsko in poletno, prevetreno glasbo. Seveda je Zucchero tudi na novi plošči k sodelovanju povabil že preizkušene glasbenike, ki so mu pomagali na prejšnjih projektih.
Zanimiva je tudi jezikovna mešanica na La sesion cubana. Italijanščina, angleščina, španščina in portugalščina so področja, kjer Zucchero z nezgrešljivim šarmom in ravno prav otožno raskavim glasom prepričuje dvomljivce.
La session cubana je primerna za novoletne zabave, piknike v naravi ali neobremenjeno vožnjo skozi pokrajino (in čas). Zucchero je primerno oplemenitil in predrugačil že znan material, marsikomu pa bo približal tudi temperamentno ogrlico kubanskih tonov.
na vrh