Trdoživi trio iz Teksasa ZZ Top po devetih letih predstavlja novo glasbo. Svoje videnje rockovske kulture vidi v bazični zasedbi, torej udarni ritemski sekciji in večnemu poklonu kitari kot univerzalnemu rockovskemu inštrumentu. Album La Futura gre zvočno v korak s časom. Tokrat so člani ZZ Top za razliko od njihovega zlatega obdobja v sredini osemdesetih let glasbi vdahnili dušo z uporabo klasičnih inštrumentov, elektroniko pa so uporabili le kot začimbo. La Futura prinaša malo manj kot štirideset minut mastnega zvoka. ZZ Top niso nikdar snemali predolgih albumov, vedno so pazili, da je bilo glasbe ravno dovolj. Od leta 1970 je imel trio počasen vzpon, nato prodajno uspešne albume sredi osemdesetih ter skorajda životarjenje v devetdesetih, seveda kar se tiče navdiha. Bančni računi so bili obratno sorazmerni. I Gotsta Get Paid uporablja slengovski glagol in je priredba skladbe 25 Lighters njihovega someščana iz Houstona Dj DMd-ja in njegovih kolegov Lil’ Kekeja in Fat Pat. S tem so ZZ Top pokazali, da cenijo dobro glasbo, ne glede na slog. Chartreuse in Consumption sta ritmično izredno podobni, škoda, da so ju postavili na ploščo eno za drugo, saj zvenita kot polovici rockovske suite.
Kitarist Billy Gibbons je vedno poudarjal, da ima korenine v bluesu in da najbolj od vseh ceni stare mojstre te zvrsti. Zato je pri ZZ Top vedno izhajal iz temeljnih esenc tega stila in vanj z domišljeno ter doživeto kitarsko igro vpletal mogočne rockovske riffe. Forma, ki je bolj žilava kot medvedov zrezek, je najbolj prikladna za Gibbonsov glas. Vemo, da nikdar ni bil pevec, ki bi prepričeval z neverjetnimi sposobnostmi, a pri njem šteje poštenost in vživetost v glasbeno tkivo. Kljub šestim križem se zdi, da je vedno bolj zanesljiv, da še bolj verjame v tisto, kar zapoje. Producent Rick Rubin je v zadnjih petnajstih letih revitaliziral marsikatero kariero, od Johnyja Casha do Neila Diamonda. ZZ Top so z njegovo pomočjo ustvarili album, ki sodi med kvalitetnejše v njihovi obsežni zbirki. Skozi leta smo lahko brali marsikatero zgodbo, da so Gibbons ter bobnar Frank Beard in basist Dusty Hill na smrt skregani, da potujejo vsak v svojem avtobusu in da se zagledajo le nekaj sekund prej preden stopijo na oder. Ljubljanski koncert leta 2009 je bil zelo soliden, omenjenim zgodbam pa lahko verjamemo ali ne. Pravi ljubitelji na to ne dajo kaj dosti. Glavno je, da so člani ZZ Top zmogli postaviti na noge zelo dostojno ploščo, ki je prvenstveno poklon bluesu. Zelo zreli možje prepevajo tudi o ljubezni, oziroma bolečini, ki se mnogokrat pojavlja v navezi s tem pojavom. Možakarji so na La Futuro umestili dokaj različna počutja: Over You je tipična ZZ Top balada, Heartache in Blue pa skoraj funkyjaško veseljaška. Flyin' High bi lahko bila tudi skladba Ac/Dc, It's Too Easy Manana pa je kotaleče se zaspana.
Računalniški in sintesajzerski efekti so seveda tudi v novem tisočletju navzoči na La Futuri, vendar je njihovo pojavljanje bolj kot ne v duhu trenutno moderne recesije. Kot pravijo, da je manj več, vse za dober namen oplemenititi ploščo, oziroma glasbene ideje. ZZ Top se niso ujeli v zanke samoponavljanja kot marsikdo drug. Skoraj petinštirideset let so tudi zdržali v isti zasedbi, kar gotovo ni kar tako. Tudi če jih drži skupaj denar, je novi album izredno dobrodošel in zelo soliden. Blues, boogie in južnjaški rock so stalnica na njihovih ploščah, a tokrat je gotovo, da so posneli album, ki bo zadoščal za morda naslednjih devet let. Tudi če bo slučajno njihov zadnji....
na vrh