Doors, The: L.A. Woman

Album L.A. Woman je izšel leta 1971 in izraža glasbeno globino ter lirično moč skupine kot noben drug album doslej. Poleg prvega album je doživel največji uspeh in popularnost. Vsebuje dve Morrisonovi klasiki "Riders on the Storm" in "L.A. Woman". Je sicer daleč od popolnosti, saj je bila večina skladb posnetih v studiu za vaje, v njihovi lastni produkciji in s pomočjo njihovega inženirja Bruca Botnicka. Morrisonov raskav, globok glas in Kriegerjeva kitara dajeta albumu drzno blues strukturo, vseh deset pesmi pa se odlično spaja v kohezivno celoto.

Album prične "The Changeling" z udarnim basom in Morrisonovim ukazovalnim glasom, ki je tako močan, da je težko verjeti, da je vokalist na koncu in ne na začetku svoje kariere. "Love Her Madly" je Kriegerjeva mojstrovina namenjena njegovemu dekletu, ki mu je nenehno grozila, da ga bo zapustila. Morrisonov melanholični vokal, Densmorovo ritmično bobnanje, Robbyjevo brenkanje in Manzarekove klaviature v pesmi ustvarjajo vzdušje po katerem bi jih lahko prepoznal prav vsakdo. Naslov skladbe "Been Down So Long" izvira iz istoimenskega romana Richarda Farina. Zaznamuje jo počasni blues z Morrisonovimi značilnimi kriki in Robbijevim slideom. Pohvale vredna pa je vsekakor strašno razvpita "L.A. Woman". Pesem nam slika portret mesta, ki je temačno, nevarno in skrb vzujajoče, a hkrati tako sijajno ter lepo v točno določenih pogledih, da ga je nemogoče zapustiti. Tu so izraženi Morrisonovi mešani obutki do "mesta luči" Los Angelesa. Glasbeno skladba dokazuje, z Kriegerjevim odličnim kitarskim rifom in Manzarekvimi električnimi klaviaturami, da so fantje še vedno sposobni ustvariti dolgo trajajoče pesmi, ki se lahko postavijo po robu umetninam kot so "The End" in "The Music's Over", saj se slednja razteza skoraj skozi osem minut. Omembe vreden je še del "Mr Mojo Rising", ki je seveda anagram za samega Jima Morrisona. Zlovešča kitarska linija prične skladbo "L'America" v kateri Morrisonov glas izraža grožnjo in srh. Sledita ji žalostna ljubezenska pesem "Hyacint House" ter priredba Johna Lee Hookerja "Crowling King Snake", ki je očiten izbor Jima Morrisona in odraža njegovo domišljanje, da je sam poosebljen Lizard King. Posebna je še "The WASP (Texas Radio and the Big Beat)" kjer Morrisonovo citiranje deluje kot prepričljiv urok na podlagi jazz-blues zasnovani glasbi pri kateri najbol izstopa Densmorjevo bobnanje. Za finale pa so izbrali pesem "Riders On The Storm", ki je pravtako zadnja in edina pesem, ki so jo posneli kot kvartet in na kateri lahko zadnjič slišimo mistični glas Jima Morrisona. Dramatično epska skladba se prične s tihim zvokom dežja, prikritega grmenja in strel, ki jim sledijo prvi takti Manzarekovega klavirja. Zajame prav tisto kar jih je delalo tako odlične. Je tako zelo drugačna od vseh njihovih poprejšnjih del in mogoče ravno zato poslušalca spravi v trans in ga pusti brez sape. Je Jim Morrison na nek način čutil, da je to njegova zadnja pesem z The Doors ali je to zgolj naključje? To pa vam prepuščam v lastno presojo.