Tole kar držim v rokah je nenadejan premik izkazovanja artistične smelosti in hrabrosti v raziskovanju samega sebe. Kako lahko skupina Društvo mrtvih pesnikov, ki je na slovenskem rockovskem prizorišču že 25. let prisotna in katere ime je solidno in varno vpeto v njem, z lepim številom zvestih ljubiteljev, ujame stik z zvokom sodobnega alternativno naravnanega zvoka? Lahko rečemo indie rocka, ki brez sramu črpa navdih post punk rocka druge polovice osemdesetih?
Ni nobene posebne formule. Le želja in zagon morata biti prisotna. Ideje, motivacija. Tole kar držim v rokah je veliko presenečenje na slovenskem. Kako ostati zvest svoji bazi fenov, ki te pozna po nekaterih zimzelenih in odzvanjajo v glavah kreatorjev že davno tega "zlajnano", obenem pa doseči kvalitativni razvojni korak navzgor in ostati kompetenten v svojih dejanjih? Še več. Zaključiti s preteklostjo, jo pustiti za seboj in vstopiti na začetek nove poti. Album se imenuje "Krog". Bolj prikladno ime tokrat človek skoraj težko najde.
Z albumom "Krog" so DMP pustili za seboj pretekli opus, kar pomeni, da se je krog sklenil in da so zavili v nov krog. Nov krog učenja! 13. skladb albuma (tri povsem nove, deset prearanžiranih za novo dobo) predstavljajo DMP v letu 2010, kot prerojeno skupino, ki jo lahko s "Krog" mirne duše uvrstimo v zrel indie rock, aktualen celo za tuje "mainstreamovsko" tržišče, v kolikor bi bil odpet v angleškem jeziku. Verjetno sedaj že globoko zajemate sapo, a tako je to.
Znanje kako odigrati in prearanžirati na novo komada 25 in Rabim, da oba postaneta poslušljiva in dostopna različnim generacijam v letu 2010 ter ju predrugačiti na način, da ne kriči in si ne puli lasišč ob poslušanju obeh skladb vselej le tistih 100 enih in istih norih Dolenjk? Odgovor daje "Krog". Iz plitkih pop pesmic dobiš alter pop modnost špure Killers, Snow Patrol, Editors,... Preprost srednje hitri do pospešeni plesni ritem, ki ga utrdiš s programiranjem in dvigneš atmosfero na nivo plovbe sanjave avanture. Kratki in premišljeni gibi. Glasbeni vzvodi minimalizmov, za dosego jedrnatosti in izpostavitev bistva. A v povsem novi luči, kot bi je bil vajeni in bi jo pričakovali od DMP glede na predhodna dela.
Prelomni trenutek, poleg dejstva, da so Vitezič in kompanija hlepeli po spremembi, je integracija kitarskega odličnjaka in unikatnega glasbenega vešča Petra Dekleve. Peter Dekleva je, če ne že prej, pa v letošnjem letu potrdil, da gre za popolno hiperaktivno bitje in pravega glasbenega deloholika, saj je "Krog" njegova tretja letošnja studijska izdaja in to s tretjo skupino (pred DMP sta tu Adam in Srečna mladina). Dekleva je tisti kreativni genij, ki razvija povsem unikatni pristop igranja kitare in ki lahko spreobrne s svojim prihodom v neko recimo temu poljubno alter rock skupino, slog in mu doda dotik intelekta visoke glasbene sporočilnosti, ki riše tako v primeru albuma "Krog", nov glasbeni izraz na lica DMP. Kot povedano. Ta novi obraz ne bo všeč le standardnem prgišču vreščavih Dolenjk (to so DMP prerasli s "Krog"), pač pa tudi razvajenim glasbenim gurmanom konzumacije zvočne čistosti in perfekcije. Dekleva je raznolik, z odličnim občutkom oplaja sleherni prehod s kitarskimi ornamenti opiranja na paleto zvočnih efektov, ki prispevajo glavnino novosti k prerojenemu zvoku DMP. Peter je eden tistih redkih kitaristov na slovenskem, ki daje vselej občutek, da bi se lahko odlično znašel prav v sleherni žanrski vodi, ko govorimo o rock glasbi.
Kot že omenjeno, je silno pomembno vlogo odigralo na "Krog" programiranje. In nove tri skladbe? Kaviar, je rockersko najbolj razgaljena skladba albuma, ki neposredno zbližuje novosti skupine z vibracijo albuma "Saga" (2009) skupine Siddharta. Osebno predlagam to skladbo, za izdajo v obliki drugega singlea albuma "Krog", skladba pa na tej točki albuma, med drugim, ne skriva izrazne povezanosti DMP z Dan D. Skladba Pingvin je poleg Kaviar napoved kaj lahko pričakujemo v prihodnosti od DMP. Moderni indie rock. Za prosto predvajanje na MTVju, v ritmu guganja pingvinov. Preprost in jedrnat pristop. Kratkih, a vzdražno pomenljivih gibov. Nebo nad Berlinom je primer odlične baladno izpovedne skladbe, zrelostno prerojenih fantov (v artističnem smislu).
Izmed starejšega materiala, ki je doživel preporod aranžmajev, je idealna skladba Pod oblakom. Odlična poslušljivost, visoka atmosferičnost, koprena hrepenenja in melanholije ter visoka melodična kompaktnost, ki se zažre s prve. Perfektna indie rock kontura. Tega se je skupina zavedla in skladbo že izdala kot single (bravo!). Prvi šok albuma "Krog" postreže že mojstrsko razgibana Ko prižgeš nov dan ("Simple Minds meets Coldplay"), ki album odpre. Zahvaljujoč tudi vokalnemu eksperimentu, ki se odlično uleže v ogrodje skladbe. V tvojih rokah sledi podobni vibraciji kot Pod oblakom, no v novi preobleki pa še lepše pripravi punco, da ta doume subtilno sporočilo doživljanja večernega vrhunca v posteljnih igricah vražje mokre pohote in žgečkljivih skušnjav bujne domišljije.
Eno bolj zanimivih metamorfoz za novo dobo, je doživela brez dvoma pradavna Vse reke tečejo, iz studijskega prvenca "Iskanje" (1993). Skladba lebdi na sintetizatorjih, vodi pa jo vokal basista Tomaža Kancilje, medtem ko je le tri leta stara Naftalin doživela po novem popolno upočasnitev. Med njiju je vstavljena še ena sanjava viža Jaz grem s tabo. Album pa zaključi Ti si vse, ki jo odpoje Slovenski oktet, brez sodelovanja DMP.
Ravno v zvezi z zaključkom albuma se pojavlja nekaj pripomb. Po Rabim 2, ki je deveta skladba po vrsti, se album nekoliko vleče zaradi vibracijske podobnosti med skladbami od številke 10. do 12. medtem, ko je Ti si vse, v izvedbi Slovenskega okteta poteza preveč, saj odstopa do te mere, da bi bila primerna zgolj za uvrstitev na B-stran poljubnega potencialnega hit singlea vzetega iz plošče "Krog". Ne da bi bilo karkoli narobe s skladbami zaključnega dela. Ne. Še naprej lahko z navdušenjem ugotavljamo velik uspeh v smelosti in pogumu skupine, pripravljene na preporod in začetek nove zgodbe artističnega razvoja. A tu bi bilo treba razbiti monotono vibracijo zaključka. Na način, da bi med "sanjavi rep albuma" vrinili denimo skladbe tipa Kaviar ali pa 25 in Rabim II (v novih preoblekah) in tako obdržali všečno visoko dinamiko prvih dveh tretjin ploščka.
Kakorkoli obračam. Pred nami je nova skupina. Lahko rečem kar "DMP II.". Fantje so prestali metamorfozo brez hudih sunkov. V novi preobleki se počutijo lagodno in uživajo v novi koži artistične podobe avtorske glasbe. "Krog" je napoved novih kreativnih podvigov, ki bodo privlačni tudi za zahtevnejše poslušalce. DMP so dozoreli v artističnem oziru. Zato bo silno zanimivo spremljati kaj bodo postregli z novim, prvim pravim studijskim albumom, po tem prelomnem preporodu, ki je bil več kot uspešen.
na vrh