Pravega folk metal benda pri nas dolgo ni bilo, kar je glede na naše slovanske korenine, dolgo zgodovino in bogato folklorno izročilo pravzaprav precej presenetljivo. No, to se je spremenilo z EPjem Viharnik, ki ga je ljubljanska folk metal zasedba Brezno izdala leta 2010 in popestrila žanrsko raznolikost domačega metala. Viharnik je imel nekaj dobrih idej, a ga je pestila predvsem slabotna produkcija in pomanjkanje rdeče niti. Brezno so se pomanjkljivosti svoje male plošče zavedali in kljub kadrovskim spremembam, ki bi lahko negativno vplivali na bendovo prihodnost te večjih posledic niso pustile. Obratno, Brezno so očitno le še okrepile, saj je studijski prvenec Kri konkretna nadgradnja Viharnika.
Tako kot za produkcijo EPja je tudi za produkcijo Krvi poskrbel bend sam, pri čemer je ogromen napredek očiten že pri prvem poslušanju. Kri v prvi vrsti odlikuje bogata produkcija, čistost zvoka ter udarnost kjer je ta potrebna, preplet metalskih in folk elementov pa je lepo uravnovešen, tako da ne prevladujeta ne en ne drug. Kri v zaključeni celoti prinaša dvanajst komadov, od tega pet povsem novih, štiri krajše interludije, »krvi prednikov« pa so se Brezno poklonili z na novo posnetimi V nebo, Žanjica in Glasnik z Viharnika. Od uvodnega inštrumentala Kjer so padli veliki Brezno učinkovito spajajo udarnost metalskih elementov s folklornimi elementi za katere skrbita predvsem flavta in violina dodatno pa še orkestrakcije, ki so bogate, a ne pretirane, Krvi pa dajejo skorajda filmsko atmosfero.
Zvočno odlično obdelan album je druga prednost albuma, brez večjih težav namreč vase posrkajo hrustajoči rifi z izdelanimi melodijami (in odličnimi solo izleti Luke Žnideršiča), ki so žanrsko blizu melodičnem death metal delom kakšnih Eluveitie ali Ensiferum, rožljajoč bas, predvsem pa vokalna pestrost in raznolikost. Lepo se namreč med seboj prepletajo čudovit vokal Sare Jeremič (v ospredje stopi predvsem v pretresljivi baladi Solze) z globljim čistim vokalom Mitje Usenika zadolženim za bolj »militantno« obarvane komade (XI. Bitka, Izdana legija), kjer mestoma doda agresivnejše growle. Vokalna raznovrstnost se najlepše izkaže v verjetno najboljšem komadu albuma, epskem Krstu.
Povsem brez težav Kri vendarle ne odteče. Komadi so med seboj sicer dovolj različni, da jim kakšnega ponavljanja ni mogoče očitati, a nekoliko moti, da je preveč skladb narejeno po podobni formuli – uvodni metal šus, upočasnitev in prevlada čistih vokalov narekuje tako XI. bitko, kot tudi Dolino pogubljenih, Izdano legijo in deloma Krst. Ker ne gre za konceptualni album (vsaj glede na potek komadov in prebrana besedila ne) štirje krajši inštrumentali precej motijo, ker k celotni podobi albuma prinesejo bore malo in le umetno podaljšujejo trajanje albuma. Mestoma je nekaj nerodnosti tudi v posamičnih verzih, a izključno slovenska besedila delujejo pravzaprav presenetljivo dobro, celo bolje od pričakovanega.
Kri je močan prvenec, ki vzpostavi bendovo identiteto in pušča še nekaj prostora za napredek v prihodnje. Tega Krvi, čeprav se folk metalu praviloma na daleč ogibam, ni mogoče zanikati, Brezno pa je uspelo z debijem postaviti zelo trdne temelje na katerih bo mogoče graditi naprej.
na vrh