Robert Jukič je tisti glasbeni mojster, ki je videl na svoji glasbeni poti že pol sveta. Mož je vseskozi na poti, kjer nastopa z mnogimi jazzovskimi tovariši v različnih inkarnacijah, različnih glasbenih izzivih, projektih, mož ki ne pozna obstanka.
»Dobrote iz skrinje zarote« je album, ki ga je Robert izdal v lanskem letu in ki je naletel na odlične ocene glasbenih gurmanov Slovenije. Mož kateremu je koncertni oder drugi dom, je v lanskem letu predstavljal album s svojo tovarišijo Kramp na različnih odrih Slovenije. Glede na odlike, ki jih nosi v artističnem oziru ta album, je morala biti njegova odrska interpretacija za Jukiča in kompanijo zares velik in edinstven užitek!
Ker zleze eksperimentalna glasba, tista izrazno neomejena in žanrsko neobremenjena, najbolj učinkovito pod kožo takrat, ko se jo izvaja v živo, je premeteni Robert snemal koncertne nastope ter zbral najbolj posrečene trenutke le teh na koncertni album »Kramp«. Od petnajstih skladb albuma »Dobrote iz skrinje zarote« je našlo prostor sedem skladb na albumu »Kramp«, medtem ko sta otvoritvena Zgodba in Trese se trese nekakšni "izgubljeni" stvaritvi, ki na »Dobrote iz skrinje zarote« nista bili uvrščeni, pa čeprav glede na čas nastanka in razpoloženjski naboj, ki ga povzemata, sodita v obdobja snemanja albuma.
Material je eklektična zmes jazz fuzije z rockom, zabeljena z izdatno mero bluesa. Kdor pozna album »Dobrote iz skrinje zarote«, ne bo mogel mimo western dovtipov. Western pa je dobil po novem tudi živ odjek!
»Dobrote iz skrinje zarote« je album unikatne vrednosti. Nosi izjemno karizmo in prepoznaven karakter. Ti posnetki na albumu »Kramp«, ki izvirajo iz aprilske izdaje festivala Godi Bodi 2011, Kamfesta 2011 (sredina avgusta) in nastopa v Cankarjevem domu konec januarja letos, dostavijo izrazni domet Jukiča in kompanije kar se da pristno, surovo, slečeno, neposredno, bolj iskreno pač ne gre. Robert Jukič zažari še posebej z lucidno grlenim vokalom, ki ga sproža v skladbi Me je sram. Jazz rock fuzija prežeta z bluesom celo prinaša v tej skladbi zaradi eksperimentalne nebrzdanosti dovtipe vzdušij koncertnih nastopov Franka Zappa-e s konca sedemdesetih! Na to namiguje tudi podajanje verzov, ki je bolj kot ne mnogokrat naracija, občasno zaobljena z melodijo (kar deluje bolj kot ne za okras), to pa znova prinaša vzporednice s citiranim glasbenim velikanom. Da ne omenjamo korelacije med rabo straniščnega humorja Roberta Jukiča in Franka Zappae.
Jaše kavboj, ki pa ni Lee Van Cliff tako kot na zadnjem Primus albumu »Green Naugahyde«! No, kavbojske ježe in gravure western vzorca pa nikakor ne moremo zaobiti in skladbi, kot sta Oj moj brat in Trese se trese v tej teži westerna, gotovo izstopata na albumu. Sicer zabave ne manjka, kar dostavlja straniščni humor (fiziologija človeka je v besedilih obdelana detajlno), uravnilovko pa mu daje melanholični moment depresivne tesnobe, saj se album »Dobrote iz skrinje zarote«, razvija v siju drame žalostnega konca - tega pa seveda posledično ne skriva tudi koncertni »Kramp«.
Skladbe »Dobrote iz skrije zarote« zvenijo v živo opazno drugače, saj jo izvajajo prekaljeni glasbeni mački, ki uživajo v misiji glasbenega eksperimenta. Ogrodja ostajajo seveda prepoznavna, prav tako melosi vodilnih motivov, vokalna možatost deluje brezkompromisno, celo kruto, grešnikom gotovo ne odpušča! Vezna kemija je izredna med gradniki albuma »Kramp« in nedvomno ne gre le za biser na slovenskem glasbenem obzorju, pač pa tudi v svetovnem oziru. Skriti biser. Preprosto. »Dobrote iz skrinje zarote« je tako unikaten album, zato tudi "repriza" tega unikata ob živi interpretaciji ne more drugače izzveneti, kot edinstveno in neponovljivo. V tem oziru ideja, da skupina posname živi album, bolj ne bi mogla biti na mestu.
Tri studijske skladbe ohranjajo tisti western sentiment saj so logični vezni člen z albumom »Dobrote iz skrinje zarote«. Trese se trese pričara (v živi in studijski verziji) ta kontrast glasbenega poslanstva Roberta Jukiča in tovarišije na relaciji bivanja med studiem in koncertnim odrom na najbolj pristen način, pa čeprav deluje studijska verzija, kot bi jo skupina odigrala v živo in to v enem samem poizkusu. Na tej točki dobite torej serviranp na pladnju dva obraza Roberta Jukiča in zasedbe Kramp.
Skladba Težko je breme še enkrat več opozori na šegavo lucidni, a obenem kruti pridih, česar se drži dualnost poezije Roberta Jukiča. Album sklene še tretja studijska skladba Zlo se kuje, ki je v otvoritvenem delu podkrepljena s "southern" pletežem orglic in dobra. Zlo se kuje, nosi tisti psihadelični dotik - predstavljajte si, da skušajo Pink Floyd igrati blues za glasbeno podlago filma »More«…. Bodite pozorni na skrito trinajsto skladbo, ki je banjo verzija skladbe Trese se trese.
Upajmo, da bo ta koncertni album zgled podobno ubranim potezam eklektičnim izvajalcem na naših tleh, ki se bodo tako tudi sami lotili koncertnih izdaj. Vemo da je pri nas ogromno odličnih glasbenikov, veliko tistih, ki pogumno izzivajo svoj glasbeni talent in genij, brez da bi sledili trendom in kalupom. Album »Kramp« je nazorni primer tega. Pravi mali učbenik izjemne odrske kulminacije glasbenega genija in mojstrske interpretacije glasbene vizije tega genija!
Tu ni mnogo prostora za filozofiranje. Le za uživanje! Vzemite si torej čas in prostor za ta užitek! Nagrajeni boste!
na vrh