Pendragon so si s prvencem "The Jewel" (1985) sredi osemdesetih zagotovili kulten status med ljubitelji novega vala progresivega rocka, ko so po Veliki Britaniji vznikale nekatere talentirane skupine, katerih glasba se je večinoma oplajala na izročilu simfonično prog rockovskih skupin sedemdesetih. "The Jewel", navkljub svoji pomembni vlogi pri preporodu simfoničnega prog rocka, ni bil brez šibkih plati in zato oddaljen od statusa mojstrovine, kot sta bila denimo izjemna prvenca neo prog rockovskih prvakov Marillion in Škotov Pallas, vendar lepa popotnica za nadaljevanje kariere.
Namesto, da bi nadaljevali z zalivanjem simfonično prog rockovskih elementov, so se Pendragon na "Kowtow" odločili za bolj komercialno zvokovno usmeritev, torej nekaj podobnega kar so v izteku osemdesetih storili njihovi neo progresivni "bratranci" IQ. Po eni strani je bila to racionalna odločitev, saj so v tej fazi kariere še upali, da bodo lahko nekako prodrli iz prog rockovskega podzemlja na večje odre, torej nekaj takega kar je uspelo Marillion, vendar kaj, ko nikoli niso imeli potrebnih predispozicij, da bi kdaj uspeli v svetu pop rocka in z naskokom prodrli na radijske valove.
Šef skupine, kitarist in pevec Nick Barrett, se je v tovrstni želji po nenadnem komercialnem uspehu s pop rockovsko začinjenim "Kowtow" pošteno opekel, saj album ponuja vse drugo, kar so tedaj pričakovali njihovi privrženci (se pravi borbeno naravnani progresivni rock pod močni vplivom klasičnih simfo prog rock skupin sedemdesetih), medtem ko je za tradicionalne poslušalce pop rocka, še vedno nekoliko preveč zahteven, saj ne manjka nekaterih melodičnih, vendar tudi kompleksnih aranžmajev. O tem, da Barrett ni nikoli posedoval prepričljivih vokalnih sposobnosti za pevca power balad ni potrebno niti razpravljati, čeprav se je v tej fazi svoje kariere trudil, da bi dokazal nasprotno. Verjetno so za slab zgled poskrbeli tudi nepričakovani komercialni uspehi "padlih" prog rockovskih prvakov Genesis in Yes sredi osemdesetih. Prekaljeni mački so tranzicijo iz proga v pop vendarle izpeljali prepričljivo in na postopen način, medtem ko bi bil tovrsten poskus v zgodnji fazi studijske kariere za Pendragon skorajda usoden.
Največja ironija je ta, da se je ta neposrečen poskus zvokovne tranzicije pripetil ravno v času, ko je klaviaturski čarovnik Clive Nolan, kateri se je skupini pridružil že pred izidom koncertnega albuma "9:15 Live" (1986), postal eden izmed ključnih faktorjev skupine pri razvoju prepoznavnega zvoka ter glavni ljubljenec občinstva. Nolan je negoval klasicistični klaviaturski pedigre, medtem ko je bil njegov slog igranja pod občutnim vplivom legendarnega Ricka Wakemana (Yes), kar pomeni, da je lahko brez problema in s pritajenim občutkom hkrati igral po več različnih tipov inštrumentov s tipkami. Njegovi razvejani simfonični aranžmaji in duhoviti solistični vložki so pogostokrat tisti, ki rešujejo album pred popolnim potopom.
"Kowtow" ni brez prijetnih presenečenj, zato je potrebno najprej izpostaviti njegove pozitivne plati. Pendragon namreč nekajkrat, predvsem na drugi polovici albuma, uspešno prebudijo svoje eksperimentalne, progresivno rockovske gene ter z združevanjem večplastnih simfoničnih aranžmajev v domiselni režiji gospoda Nolana ter tenkočutnih kitarskih pasaž, katere Nick kot vedno izpod prstov izvablja z izjemno prefinjenostjo, dokažejo, zakaj so jih prog gurmani že ob začetkih kariere tako zlahka vzljubili. Takšen primer je epski "Total Recall", kateri vsebuje celo paleto razburljivih simfoničnih aranžmajev na klavirju in sintetizatorjih. Kmalu izgradijo prijetno melodijo ter z nekaterimi očarljivimi kitarskimi vložki čez gosto plast klaviatur poskrbijo za večdelne harmonije. Tudi Nickov "ekscentrični" vokal je ponavadi najbolj prepričljiv v dramatičnih trenutkih. Uvodni preplet klaviaturskih zaves in nežne melodije na akustični kitari ustvarita podlago za napeto in skrivnostno vzdušje
Več kot deset minutni "The Haunting" je prav tako prijetno presenečenje, če že ne prog rockovska poslastica, saj ne manjka dramatičnih sekcij in nepričakovanih menjavanj mogočnih vzdušij ter časovnih načinov. Valovi melotrona v ozadju skrbijo za veličasten orkestralni pridih, medtem ko so nenadni ritmični prehodi in galantni vpadi melanholičnih kitarskih slideov paša za ušesa. Nolanovo umetelno polaganje sintetizatorskih tekstur, predvsem na sredini kompozicije, ter njegova sposobnost prepletanja le teh z "jokajočimi" zvoki Nickove kitare, poskrbi za najboljše trenutke celotnega albuma. Večinoma melanholično-keltsko vzdušje je neločljivo povezano z zvokovnim izročilom pa tudi samim imenom skupine, zato ni nobeno presenečenje, da je to najboljša skladba na "Kowtow".
Nekaj zadoščenja prinese tudi naslovna kompozicija, katera vsebuje vrsto prefinjenih in skladno prelivajočih se simfoničnih zaves, medtem ko osrednja melodija na bazi fuzije našopirjenih kitarskih fraz in tenkočutnega klaviaturskega aranžmaja poskrbi za prepričljivo, dramatično vzdušje. Odličen izhod, ko se melodični refren, podkrepljen z večglasji, prepleta s simfoničnimi harmonijami v ozadju, poda lep uvid v zvokovno usmeritev prihodnjih studijskih izdelkov.
V kategorijo neposrečenih eksperimentov spadajo komercialno usmerjene skladbe, ki prevladujejo predvsem v prvem delu albuma, kot je uvodni pop rocker "Saved By You" s skorajda plesnim refrenom in kar se da preprostim osrednjim motivom. Kakšni Bon Jovi bi s svojo verzijo te stvaritve gotovo dosegli hit, medtem ko se Pendragon v tovrstnem pehanju za velikimi odri pošteno osmešijo. "The Mask" je precej posiljen kompromis med simfo progom in popom, ki razen odličnih solaž na kitari in prefinjenih tekstur na sintetizatorju ne ponuja prav ničesar posebno razveseljivega. Melanholični "Time For a Change" je v vpletanju melodično rockovskih fines na kitari skozi poudarjene simfo aranžmaje, edina kompozicija od komercialno usmerjenih eksperimentov, ki izpade vsaj solidno. Epski refren je lepo položen čez mogočno plast sintetizatorjev, a kaj ko nenaden, prehiter iztek skladbe ustvari občutek nedodelanosti.
Na "I Walk the Rope" se Nick preizkusi v vlogi pevca AOR power balad, medtem ko vnos saksofona poskrbi celo za rahlo sapico jazza. Romantična melodija in postopna izgradnja melanholičnega vzdušja sta sicer prepričljiva, medtem ko Nickova barva glasu nikoli ni bila ustvarjena za balade, čeprav mu pri refrenih pomagajo spremljevalni vokalisti na čelu z Nolanom. Naslednja balada, "2 Am", prek polaganja saksofonskih aranžmajev čez širokogrudne valove klaviatur nadaljuje s spogledovanjem z lahkotno različico jazza, medtem ko Nick pri pevskem izražanju romantičnih emocij vnovič izpade precej neprepričljivo. Očitna sorodnost z Dire Straits klasiko "Your Latest Trick" je v tem primeru prej graja kot kompliment. Himnični "Solid Heart" zaradi svoje popolne nenavdahnjenosti sploh ne bi bil vreden omembe, če ne bi vseboval nekaterih sočnih Nolanovih okraskov na klaviaturah.
Pendragon so navkljub komercialni naravnanosti "Kowtow" ter izidu EP-jev "Red Shoes" in "Saved By You" iz že navedenih vzrokov dosegli popoln neuspeh v svojih poskusih, da bi dosegli lahke (nekateri zlobneži bi rekli "plitke") glasbene zabave željna ušesa MTV-jevske generacije. V času izida je bil "Kowtow" za večino privržencev skupine upravičeno precejšnje razočaranje in je še danes njihov najslabši album. Dandanes, po testu časa, pa je treba priznati, da se navkljub neposrečeni slogovni usmeritvi na njem najde nekaj dobrot, ki opomnijo česa so zmožni, kadar so v najboljši formi in ne razmišljajo o komercialnem uspehu. Bolj ali manj uspešno opiranje na zapuščino velikih prog rockovskih skupin sedemdesetih je bila vselej njihova najbolj čislana, a tudi kritizirana lastnost. Šele čez vrsto let se jim je naposled posrečilo, da so uspeli ustvariti album na katerem so uspeli narediti uspešen kompromis med starim in novim ter zveneti prepričljivo tudi brez širšega sledenja mogočni prog zapuščini sedemdesetih ("Pure", 2008). Poskus nenadnega, prisiljenega odstopa od zmagovite zvočne smeri je na "Kowtow" skorajda povzročil razpad skupine, a na presenečenje mnogih so si že na naslednjem albumu, "The World" (1991), čudežno opomogli.
na vrh