Rudi Bučar je tisti slovenski glasbeni umetnik, komponist, kantavtor, pevec in multi-instrumentalist, ki je v živopisanem mozaiku slovenske glasbe izbran kot premostitveni člen med istrsko tradicionalno glasbo in njegovo avtorsko idejno pronicljivostjo. Zato sodi zagotovo med absolutne posebneže kar se glasbene umetnosti na slovenskem tiče. In tudi tokrat ni nič drugače.
Rudi se vrača na sceno in razvaja občinstvo na moč širokogrudno. S kar dvojnim albumom. Prvi plošček novega izdelka »Konǝc « zastopa pravzaprav novi studijski album osmih skladb, na katerega so v nadaljevanju pripete še izvedbe nekaterih že preverjenih in priljubljenih Rudijevih koncertnih točk v družbi spremljevalne skupne Istrabend. Na drugem ploščku najdemo deset skladb zapetih v a capella izvedbi, ki so razen dveh avtorskih, vse izpeljanke tradicionalnih istrskih ljudskih napevov. Skladbe na drugem ploščku so že izšle v letu 2014 na albumu »Kantajmo«, v izvedbi zasedbe Kvartet 7 Plus.
Če obdelamo »Konǝc« v ožjem oziru, torej prvi plošček, ni težko razvozlati, da ostaja Bučar zvest glasbeni viziji, ki jo je podajal v preteklosti. Mož je ob sebi zbral kombinacijo instrumentalne spremljave, ki jo kreira srenja odličnih instrumentalistov. Ta te odstreli naravnost na prostranstva kraške burje, močnih kontrastov barv, vonja in okusa, ki ga ustvarja le Mediteran, v prvi vrsti pa za to skrbi Bučar z rabo istrskega dialekta v verzih, kot tudi s harmonizacijo vokala s pomočjo zborovskih napevov. Takšna je že sama otvoritev albuma. Striktno istrska. Bučar na novem albumu deluje pravzaprav še bolj zagrizeno zagledan v korenine svojih prednikov in rodne grude. To hipoma opozori uvodna Sen znala jes. Če karikiram namerno bizarno, uspeva Bučar združevati tradicionalni ljudski melos s kantavtorsko privlačnostjo osebno izpovedne note še naprej z edinstveno mičnostjo in ostaja v svojem početju pravi »istrski slavček«.
Album je v točkah lepo uravnovešen in alternira med trenutki, ko je tradicionalna plat ljudskega melosa Istre dominantna goriščnica izpovedi, ter trenutki, kjer se ta potuhne v ozadje in prepusti prostor drugim žanrskim figuram. Te trenutke plošče odpoje Bučar tudi brez dialekta. Eden takšnih trenutkov je skladba Ti, kjer blesti Bučar v pristni intimno izpovedni emociji, skladba pa je kontrastno superiorno skrižana z elementi bluesa in gospela. V tej skladbi ne izostane niti odločno ječanje električne kitare v srednji instrumentalni pasaži, kar dodaja skladbi posebno začimbo. Gre za eno najmočnejših točk osebno izpovednega karakterja, ki po močni muzikalični formi z lahkoto zavzema frekventno rotacijo na radijskih postajah. Preskok med kitico in refrenom zavzema mojstrsko gradacijo, kar se tiče preliva grabežljivih vzdušij. Piko na prispevajo v tej skladbi tudi orkestralni aranžmaji (godala). Skladbi Ti se po sorodnem izpovednem utripu priključi v nadaljevanju Dam ti jutra. Skladba Drugačna je šegavo urezan štikl lahkotnejših organsko zvočnih pastel, v katere se naseli tudi vetrič country glasbe.
Bučar izkaže neverjeten pogum, ko vrne na album sentiment priobalne mediteranske tradicije in odjekne znova harmonika, saj se loti predelave razvpite Bandiera Rossa. V teh čudnih, črnih časih moraš biti še kako pogumen, da poješ »živel socializem«. A roko na srce. Besedilo te skladbe je danes bolj aktualno kot kdajkoli. Lucidna verzija vključuje celo kozmetični vskok tradicionalnega ruskega motiva. Skladba Izola koketira z izhodišči italijanske kabaretne šansone in je posvečena izolskemu nogometnemu klubu. Skladba Šaltinka je prav posebna točka albuma. Pravzaprav že samo ta skladba pooseblja vse prej napisano. V njej je združeno vse na enem samem mestu. Pravzaprav celoten glasbeni dosje Rudija Bučarja, kot umetnika. Skladba poseduje celokupno nalezljivo muzikalično vrednost in kupčuje celo z balkanskimi ritmi ob siceršnjih istrskih simpatijah ter kabareta. Šaltinka dostavlja izjemno energično zabelo albuma in predstavlja Bučarja na najlepši možni način, kot umetnika, ki je razvil svojevrstno formulo združevanja vrednot tradicionalnega istrskega ljudskega melosa z obče dostopno glasbeno (žanrsko prepoznavno) materijo, zato ne čudi, da se je s to skladbo Bučar predstavil tudi na letošnji EMI. Z njo se je prebil v sam finale izbora.
Rudi Bučar ostaja tudi z albumom »Konǝc« absolutni glasbeni posebnež v slovenskem glasbenem prostoru, ki ne preneha navduševati s pronicljivostjo linije pretanjenega pretakanja tradicionalnega melosa v svoj lastni avtorsko izpovedni dosje. Če navržem še dejstvo, da je v zadnjih letih osvajal prva mesta vseh najpomemebnejših slovenskih festivalov popularne glasbe, je jasno, da gre za avtorja, ki mu uspeva vpostaviti konkreten stik s poslušalci. Preplet izrednih strasti in emocij slika živo zgodbo o deviški pokrajini morja in sonca ter njenih prebivalcih, daleč, daleč onkraj sveta brez, ki je že davno tega izgubil vero in postavo. Ta svet živi in kipi še kako iskreno v srcu tega umetnika, zato je album »Konǝc« enkratna vozovnica v edinstven svet, ki s svojo pristno izpovednostjo učinkovito prebuja košček za koškom poslušalčeve duše in jo nepovratno začara.
na vrh