Magma več kot dve desetletji ni izdala nobenega studijskega albuma, potem pa so leta 2004 naznanili, da izdajajo novo ploščo. Kohntarkosz Anteria je bil skomponiran že tri desetletja nazaj, a Christian Vander preprosto ni našel časa, da bi ga izdal. Ker je trajalo tako dolgo časa, da je album izšel in tako dolgo, da so ga posneli, se spontano porodi vprašanje: Se je splačalo čakati?
Takoj lahko odgovorim, da nimam pomislekov glede odgovora. Album je bil vreden vsega truda in morda je celo bolje, da so tako dolgo čakali preden so ga posneli. S tem izdelkom se je Magma vrnila s polno paro. Vander svoje oboževalce spet presenetijo, ker album ponovno ne zveni podobno predhodnikom. Tokrat se je čudežni bobnar odločil za pristop, ki večjo veljavo daje vokalom. Ta inovativni skladatelj je okrog sebe zbral popolnoma novo ekipo, od stare falange je ostala le še njegova žena. Prepoznaven priimek se pojavi tudi v obliki brata in sestre Paganotti, ki sta otroka znamenitega Magminega basista Bernarda Paganottija. Ponovno se je Vander odločil uporabiti kar dva klaviaturista. Vpoklical je tudi novega basista in kitarista ter še eno pevko, a se je odločil, da tokrat pihal ne uporabi. Tako da je to, kar se inštrumentov tiče, precej skrčena različica Magme, a pet pevcev, ki tvorijo nekakšen mini zbor, več kot nadomesti kakršnokoli pomanjkanje, ki bi se lahko opazilo.
Že takoj od prvih sekund prvega dela ta album nakaže blaženost, s katero nas bo blagoslovil. Presenetljivo je kako zalo melodično in dostopno zveni že od vsega začetka. Strukturno je skoraj bolj podoben simfoničnim izdelkov, saj je manj dolgih napevov in ponavljanja. Preden sem slišal KA, sem kar dobro poznal vse njihove studijske izdelke, a na kaj takšnega nisem bil pripravljen. Album te od vsega začetka stisne in te nikoli ne izpusti iz rok. Kombinacije melodij in organiziranih struktur (še posebej kar se tiče vokalnih delov) so zaslužne, da nenehno čutim mravljince na koži. Ni važno ali te hipnotizira Stella s svojim nežnim, čutnim, skorajda sirenskim glasom, ali to stori Antoine Paganotti, katerega slog je bolj agresiven, ali pa te ugrabi ves zbor. Sploh ni popuščanja, nenehno se nekaj dogaja. Ta prvi del je verjetno najbolj konsistenten od vseh treh.
Drugi del se začne s ponovitvijo otvoritvene teme iz plošče Kohntarkosz. A to traja le kratko. Potem se rodi popolnoma nova pošast. Skladba gre skozi več stopenj: od agresivne, do lepe in hipnotične. Glavnina tega dela je zasnovana okrog ritualnega napeva: "wiwi wowo sehndo." Edina pritožba, ki jo imam nad tem delom je, da se ta napev ponovi parkrat preveč. A to se od Magme že pričakuje. Gre za skupino, ki veliko pozornosti polaga repetitivnim napevom in hipnotiziranju poslušalcev. A vedno gre pri njihovih napevih za razne variacije, ki morda prvič sploh niso opazne, a večkrat jih slišiš, bolj jasno postane, da ni vse tako preprosto in enolično kot se zdi. Zasuki so prefinjeni in ne tako očitni, a so nedvomno prisotni. Melodije, ki se nahajajo v tem delu, so morda še za odtenek boljše kot v prvem (če je to sploh možno), a preveč ponavljanja prvi del še vedno uvršča višje.
Za konec pa še zaključek tega dolgega potovanja po svetu Kobaia. Tretji del je edini na albumu, na katerem je daljša inštrumentalna pasaža. Najprej imamo čast slišati dolg uvod na električnem klavirju Fender Rhodes, ki se morda nekoliko zavleče, Po prvem vokalnem delu sledi še en krajši klavirski interludij, ki se nenadoma preklopi v pravi začetek skladbe. Sledi morda osem minut najboljše glasbe, ki sem jo kdaj slišal. Vsebuje vse: od Antoinovih odličnih solo delov, do Stellinih čustvenih odzivov. Kasneje se pridruži tudi Christian, ki odpoje svojo najboljšo vokalno melodijo. Zadnjih nekaj minut je spet bolj repetitivnih z raznimi variacijami na besedo "Alleluyah". A niti približno se ne moreš dolgočasiti, saj je vse skupaj precej hipnotično. V tretjem delu se sliši kratek odsek iz Theusz Hamtaahka (Retrospektiw I-II), na koncu albuma pa vsi skupaj zapojejo poslovilno vrstico iz albuma Kobaia: "Hoi Hamtai, Sim Rim Hamtai".
Album je preprosto izvrsten in petdeset minut mine kot da bi trenil. Vokalni aranžmaji so tako neverjetni, da se včasih zazdi kot da poslušaš petdeset pevcev in ne pet. Včasih vokalisti istočasno pojejo tri ali celo štiri različne melodije, a zadeva sploh ne zveni kakofonično ali zmedeno. Vse se tako lepo ujame in glasba lahkotno teče. Lahko bi v nedogled hvalil odlične aranžmaje za vokal in izvedbo teh melodij, a si tudi ostali člani zaslužijo omembo. Seveda je najbolj prepoznaven šef, Christian Vander, s svojim bliskovitim bobnanjem. A pri njemu ne gre le za hitrost. Če je potrebno, lahko igra tihe in počasne dele, včasih mu sploh ni potrebno igrati, v določenih trenutkih pa eksplodira z divjimi jazzovskimi vložki. Prav tako zna stopiti tudi pred mikrofon in zapoje s svojim specifičnim glasom. Verjetno bo marsikdo presrečen da tokrat s svojo vokalno tehniko niti malo ne eksperimentira, temveč se povsem osredotoči na estetiko. Ni kričanja, vreščanja, prav tako ni izredno visokega falzeta. Vsi ti elementi me nikoli niso motili, a jih prav nič ne pogrešam. Njegov vokal pri meni že dolgo sodi med enega najboljših nasploh. Z leti se njegov glas ni niti malo poslabšal, kvečjemu je postal le še boljši. V zasedbi sta dva klaviaturista, ki svoje delo opravita zelo natančno. Morda res nista najbolj izpostavljena, a je njuna naloga zelo pomembna kar se tiče spremljave za vokale. Bas je zopet zelo dinamičen. Morda ni tako mogočen kot Topov ali Paganottijev, a je za ta album primeren. Tudi James MacGaw na kitari je pomembna pridobitev. Večnoma bolj spremlja zbor, a parkrat se mu tudi ponudi priložnost za solaže in to rade volje izkoristi.
Kljub temu, da ta album ne zveni kot kateri drug izdelek te zasedbe, še vedno ohrani tipične sestavine, ki tvorijo Magmo. Tisti, ki so njihovi goreči privrženci, bodo vsako sekundo požirali, prav tako pa bi plošča bila primerna za vse tiste, ki skupine ne poznajo, a bi jo radi. Glasba je precej bolj dostopna kot kdajkoli, a prav tako bolj raznolika. Resda se ponovijo nekatere teme iz prejšnjih plošč, a ti trenutki so zelo kratki in praktično neopazni. Produkcija je zelo nova in zloščena, a nič ne de. Magma nove tehnike izkoristi v svoj prid in le še obogati že tako ali tako čudovit zvok. Nisem ne vem kako velik pristaš novih produkcijskih pristopov, a tokrat gre za nenadkriljiv uspeh. Glasba je božanska in v njej skoraj ne najdem slabih lastnosti. Kohntarkosz Anteria je eden tistih albumov, ki me vseh petdeset minut drži v ekstazi in niti za en trenutek ne popusti. Verjetno gre celo za najboljši album v moji zbirki.
na vrh