Hladno pivo: Knjiga žalbe

Dandanes je vse mogoče in tako so pod streho iste založbe znajdejo Siddharta, Hladno Pivo, Edo Maajka, TBF, Atomik Harmonik in Turbo Angels, pod streho kakšne druge Natalija Verboten, Trkaj in Melodrom, spet tretje pa Tinkara Kovač, Čuki, Gibonni in Šank Rock. A ne bodimo malenkostni, dokler nam vse te založbe ponujajo plošče, ki so vredne poslušanja in uživanja – temu je glasba konec koncev tudi namenjena.

Najnovejša plošča legendarne hrvaške zasedbe Hladno pivo je vsekakor vredna tako (večkratnega) poslušanja kot tudi razmišljanja. Ob kritičnih in ciničnih besedilih se bomo morda Slovenci spet nasmihali in govorili, kako bedno, patetično in prazno je življenje na Hrvaškem, a pri nas ni čisto nič drugače. Le da si pri nas praktično nihče ne upa govoriti (torej peti) tako glasno in udarno (z izjemo kakšnega N'Toka recimo) in podobno kot Američani raje živimo v umetnem raju. Pri nas je pa boljše kot na Hrvaškem – konec koncev smo v Evropski uniji in imamo evro!!!

Carstvo Pasea je tipična punk rockerska iztočnica – vsebina dandanes ne šteje nič. Pomembna je le izumetničena in cenena fasada. Zavidate sosedu moderen avto in velikansko stanovanje? Pa se kdaj vprašate, kaj bi imel on od vsega tega, če ne bi bilo vaše zavisti?! Sreća je instrumentalno polna veseljaško-melanholične raznolikosti, sicer pa se ukvarja s podobno tematiko izumetničenosti in lažnih idealov. Med tiste bolj hudomušne lahko prištejemo Biološki sat (vsebine menda ni potrebno razlagati?!), ki se instrumentalno spogleduje z za punk nenavadnim countryjem. No, a da Hladnega piva ne bi tlačili v koš s punkerji, ki so sposobni zgolj treh akordov in se kot pijanec plota držijo kitar, je tu skladba Konobar, ki bo nemudoma spomnila na veseljaške The Pogues – mandoline, harmonika, violina in seveda ironičnost na najboljši možen način.

To so vsekakor skladbe, ki zares izstopajo, pa čeprav bi katerokoli težko označili za zgolj povprečno ali celo slabo. Večina skladb res sloni na čvrstem punk rockerskem okostju, vendar pa so predvsem besedila tista, ki Hladno Pivo že vsa ta leta držijo visoko nad povprečjem, zato priporočam prisluhniti liričnim obračunom v Pitala si me, Džepni Bog, Kaže stari šta nam fali, Nije sve tako sivo, Supermen, Planeta in Ranjeni i ludi. Izredne skaldbe, kjer je včasih treba poslušati med vrsticami, včasih pa vas bo bistvo kot jeklena pest zadelo naravnost v obraz!

Hladno Pivo bi s tako brezhibnim in raznolikim albumom kje drugje lahko živeli zares gosposko kar nekaj let, tako pa… morda jim bo v tolažbo dejstvo, da so ustvarili enega najboljših rock (in tudi nasploh) albumov zadnjih let na Hrvašem. (Pre)drzen in sporočilen album, kakršnega v Sloveniji še vedno čakamo od pravovernih rock (ali karkoli že) skupin.