Pell, Axel Rudi: Knights Live

Avtentično živ posnetek, popolnoma nepopeglan! Axelova druga živa plošča po "Made In Germany" iz leta 1995, prav tako narejena v Nemčiji. Tokrat v bohumski hali Zeche letošnjega maja. Fantastična živa plošča. Skoraj bi rekel, da je popolna.

Torej, popolna ni zaradi vokala. Johnny Gioeli v živo opeša ravno za tisti poltonski odtenek, zato je ostal z vokalom mestoma raje "nižje". To je edini majhen minusek na plošči. Sicer pa Johnny poje popolnoma "na ful gas". A fantje se niso kaj prida ozirali na to. Za kritje back vokalnih linij so s seboj povabili dve dekleti, ki sta se na odru izvrstno ujeli v sodelovanju z Johnnyjem in zapolnili vrzeli, poleg tega pa poskrbeli za barvit kontrast vokalov.

Sicer pa improviziranja polna mera. Neustavljivo. Pesmi razpotegnjene, nepredvidljivo šaltanje motivov v njih, ki jih v originalnih izvedbah v pesmih ne najdemo. Po enakovrednem zvoku vseh inštrumentov, ki bivajo v perfektni simbiozi, po svobodi, ki se izraža skozi nastop vseh posameznikov v napletanju raznovrstnih motivov znotraj osnovnega, po uigranosti, po tem, da napak ni zaznati in kaj bi še našteval? To mora zadoščati in zlesti pod kožo vsakemu headbangerju. Prvi vrhunec je gotovo "medley", ki se začne z "Masquerade Ball", se prelije v "Casbah" in preko reggae vključka, ki potrjuje izredno uigranost in magijo med člani, preide v solo točko Mikea Terranae na bobnih. Pravo "turiranje" motorja, bi rekel delu dvojega bas pedala. Mike ponuja vse. Skozi rolinge uglašenih bobnov izvablja Mike iz njih pravo melodijo in bobni zares spregovorijo. Ne bom več filozofiral. Prepustite se enkratnosti Mikeovih bobnov. V zaključnem delu "medleya" pa maestro Axel pokaže vso svojo modrost unikatnega virtuoznega pristopa. Kakšni arppeggioti. Axel seveda v središču. Skozi celoten nastop popolnoma vživeto! Počasi in prefinjeno s polnim užitkom zapleta dramo z izredno čutnimi melanholičnimi uvodi, ki se prelevijo v norijo njegovih prstov vzdolž kitarskega vratu. Avtentičen posnetek, brez nasnemavanja! Axela ne slišiš niti enkrat "zakvačkati". Člani vzpostavijo s publiko izreden kontakt. Tudi z izrednim smislom za humor. Na bravurozne vzklike publike se odzovejo s skovanko: "Fuckin' geil!" Kakšna kombinacija. Novi esperanto?

Novi "A. R. Pell live" je zares potovanje v obdobje začetka sedemdesetih, ko so ustvarjali iz pet minutnih originalnih posnetkov albumov na odru polurne simfonije (stari dobri Deep Purple, Led Zeppelin). Danes vsi igrajo na karto: "Odigraj natančno, kot je na studijskem posnetku, sicer narod ne bo kupil!" Seveda je zadaj trg, glasbena industrija uničuje dobro, da lahko znova ustvarja. Pač kapitalistični ustaljeni cikli, ki se kot najtrdovratnejše hife parazitskih plesni zajedajo v vse sfere današnjega dne. Tale Axel s svojo kompanijo, pa temu ne sledi. Zatorej če površno pogledamo vse skupaj, dobimo glede na zgoraj opisane opazke praktično štirinajst novih pesmi (sem štel tudi Mikeov solo poleg).

To je tisti pravi "live" album, ki bi bil razglašen za klasiko, če bi ugledal svojo luč kreacije dvajset let poprej. Ponuja seveda tudi izredno set listo ("Nasty Reputation", "The Clown Is Dead", "Call Her Princess", ne pozabijo pa vključiti prav v zgoraj omenjeni "medley" osnovni rif in nekaj začetnih verzov "Stargazer" od Rainbow). Dinamika je na izrednem nivoju, ravno zaradi omenjenih konstantnih solo sprehodov (improviziranja) vseh članov. Vroče! Mravljinci tresejo, kako mora biti šele zares v živo! Začutite enkratno magijo glasbene večnosti!