No ja, danes je uradno izšel osemnajsti studijski album veterana nemške hard rock in metal scene, čislanega kitarskega virtuoza in komponista Axla Rudija Pella. Imenuje se »Knights Call« in njegov uvod The Medieva Overture, je nadvse pomenljivo naslovljen. Odstopa namreč od tipskega baročno okrancljanega uvoda, ki jih sicer Axel ustvarja na svojih albumih. V njem zadiši po »milozvočju« srednjeveških trubadurjev, se pravi učinkuje njegova narava blago »folkovsko«. Album pa se nato odpre v »ARP stilu! Z visoko vibrantnim katalizatorjem The Wild And the Young.
»Divji in mladi« torej. Jasno je da se Axel tako vseskozi tudi počuti, ne glede na njegovih zrelih, skoraj 58. let, ki jih je prekobalil do tega dne. Ostaja večni mladenič in s tem vred ostaja podoba njegovih albumov absolutno izrazno-kakovostna konstanta . Ne Status Quo, ne Motrohead in ne AC/DC, pač pa Axel Rudi Pell. Če iščete nekoga, ki s plošče na ploščo tako učinkovito in spretno reciklira svoj glasbeni dosje že skoraj trideset let, potem ni to nihče drug, kot prav Axel Rudi Pell.
Še dobro, da načeloma Axel Rudi Pell na svojih koncertih preigrava preverjene standarde in vplete v koncertni repertoar po dve točki s sveže izdanega albuma, kajti Gioeli, bi lahko med prepevanjem kaj hitro zamenjal katerega od refrenov, saj jih je cela horda takšnih, ki sledijo enaki postavitvi akordov in melodij, kot tudi ritmičnih ključev ter tako nehote prešel na vokalno izvedbo katere izmed starejših Pellovih skladb. Vem da postajam »sarkastično strupen«, pa vendar Ne morem se načuditi, kako to da Gioeli na vokalu ne meša med seboj skladb, ki so si skorajda identične.
Axel ostaja tudi na novem albumu veliki mojster kreacije drama teatra. Tudi »Knights Call« je ekstremno epski, ekstremno pompozen in bombastično hipoma grabi ter leze pod kožo. V skladbah razvija skupina znova optimalno muzikalično spravljivost in skladbe tako učinkujejo pri poslušanju na prvo žogo. Zgrabijo takoj. Ob tem prišteješ prepoznavni karakter tipske Pellove produkcije in uspeh ne zmore izostati.
Beyond the Light, je nova balada s katero Pell spretno polni minutažo za novo baladno kompilacijo št. 6, katero bo postregel glasbeni javnosti v prihajajočih letih. Sicer pa se bend znova razstreli. Ni treba izpostavljati, da je dominantna figura seveda nespremenljiva Axlova kitarska tekstura, kjer so njegove kitarske odlike znova obče fascinantne in bravurozne. Veliko prostora dobi tudi klaviaturist Ferdy Dorneberg, ki v skladb Truth And Lie razkazuje svoje velike vrline v rokovanju z retoriko integriranja Hammond orgel v rock'n'roll. Koncept kompozicije, ki v tem še zdaleč ni edini, ko govorimo o ARP diskografiji, razgalja, da bi v neki drugi zgodbi Acel Rudi Pell lahko ustvaril perfektno »tribute to Rainbow« ali/in »tribute to Deep Purple« skupino. Na tem albumu je sklepna skladba seveda znova najvidnejši ep albuma. Gre za Tower of Babylon, ki je prežet z arabeskami, izzveni najbolj mračno na albumu in seveda deluje, kot oddaljeni potomec raznih Stargazerjev ter Kashmirjev. Visoko dramatičen zaključek albuma. Pričakovano. Pravzaprav doseže s tem komadom drama teater svoj albumski vrhunec, kar je preverjen trik, ki pri poslušalcu vselej vžge, da si ta zaželi ponovne rotacije albuma.
Kaj je novega glede na predhodnik "Game of Sins"? Heh, stvar ušes posameznika. Pri piscu te recenzije odzvanja denimo kanček bolj misteriozno in mistično. Slogovna odstopanja so enaka verjetnosti božje geneze. Se pravi nična. Človek sicer več ne ve kaj bi še napisal, ko izda Axel Rudi Pell svoj novi album, kot to, da je to še en tipski album tega glasbenega čarovnika in da je znova izjemno konsistenten v komponističnem smislu, visoko atmosferičen ter seveda izredno dober!
na vrh