Letošnji prerez iz nabora klubskih entuziastov ponuja paleto različnosti, ta raznobarvnost pa variira tudi na kvalitativni ravni. Če vzamemo isto merilo za merjenje kakovosti za vseh šest predstavljenih izbrancev, ugotovimo, da je paket poln skritih potencialov ter dobre mere shizofrenih gobic. In stanje različnosti se predstavlja tokrat v razpršenih parih, zaradi katerih je kompilacija razgibana ter nekoliko lažja za konzumiranje. Pojdimo zatorej lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti!
Plošček se razpre s celjskim rock'n'roll kvartetom GOD DAMN IT, BOYS! Fantje so nepredvidljivi, v svoji mantrični zavezi garažnemu zvoku pa se v dveh skladbah - '11.' in '16.' predstavljajo z dvema drvečima angleško zvenečima rafaloma starikavo zvenečega rocka. Takega, kot ga servirajo, za novo tisočletje, na Crypt Records. Asociacije na The Hives ter podobne veseljake je asociativno povsem normalen. Vsekakor primerna zabava za manj zahtevni del poslušalstva, vendar imajo fantje še dosti prostora za nadaljnjo nadgradnjo. Nadaljevanje je nekoliko bolj alternativno umetniško. STOJAN KNEŽEVIĆ, štajerski poet melanholije, nekdanji oče in mama projekta S.O.A.P. (a.k.a. MILO) je tokrat vse adute stavil na svoje lastne poetične izlive frustracij v kantavtorski preobleki. Stojan se poistoveti s Thomom Yorkom in svojo katarzo izvaja v solistični drži od začetka do konca. Formula je krhko in vprašujoče brskanje po svojih intimnih momentih, ki pa nepripravljenega poslušalca zlahka zbega ter odvrne od nadaljnjega brskanja po arhivih. 'Ali znaš obdržati skrivnost?' ter 'Volk, zakaj imaš tako lepe oči?' sta artizem, ki ga morebiti razume Vladimir Benzen, nikakor pa ne Kranjski Janez, a to je vsekakor stvar okusa. SPOCK STUDIOS je idejni konstrukt Mr. Spocka, udejanja pa se v užitnem paru eksperimentiranja s konvencionalnimi zvoki kitar ter basa ter z nekoliko hladnejšo, a nikakor iritantno elektroniko. Skoraj osem minutni izlet v svet skladbe 'Red Tomorrow' ter nekoliko bolj futuristični plesni antipod skladbe 'Kolors' ponujajo glasbeno poslastico za ljubitelje eksperimentov. Dodatek glasbi so vizualije in razčlovečenje sveta se tako izvrši nekoliko mehkeje kot bi lahko na prvi pogled in glede na število akterjev sprva menili. Meni ljubši del glasbene ponudbe je zasedba SPORTBILLY KRŠI EMBARGO, ki se na mešanici folka, predvsem pa progresive, duba, jazza, etna ter izjemno užitne pihalne sekcije zažre v sleherno poro vašega bitja ter vas premakne v stanje gibanja, uživanja ter plesa. Fantje so dejansko izredno zreli ter muzikalični, sekstet pa s kršitvijo in pogostim prestopanjem žanrskih mej zelo prefinjeno preizkuša vaš spekter sprejemanja različnosti. 'Hipi in vesoljšek' bi bil lahko del kakega filmskega trenutka - denimo posodobljene verzije Odpisanih ali pa Valter brani Sarajevo ... ERRORIST so primerna nadgradnja audiomanipulativne sheme, v katero zaplavate povsem naravno. Uvod je 'Mark Two'. Kot bi se pretopili iz akustike v elektriko ter v tej bionični zmesi ohranili jazz, atmosfera kluba pa potemni z drugim dejanjem - s skladbo 'Dark Current'. Ohlapna chillout estetika vas ne uničuje, igra digitalnega signala pa se prek kablov priklopi na vaše energetsko telo tako, da bi bili na to zelo ponosni tudi Borghesia. Bolj neusmiljena kazen za ušesa je noise zvok skupine IT'S EVERYONE ELSE, ki se hranijo z istim krmilom kot Atari Teenage Riot, prekmurski duet soničnih rušilcev pa je dinamičen, celo speven in metalsko ritmičen. S skladbo 'Pig Milk' se zgoščenka prevesi v bolj dosledno elektronski del. Organsko postane anorgansko. 'Moss' vrne post-punk atmosfero, vrnitev v normalo pa je postopna ter nikakor ne nepremišljena ali umetna.
Sklepno dejanje plošče je tako lahko znova spenjeno ob zvokih, kot rečeno, meni najljubših fragmentov ponujenega. 'Kobacaj' kot igrivi zaključek Sportbillyja, ki krši embargo sklene celoto v deseti paket, zaradi katerega ni strahu, da bi klubska avantgarda zamrla. Favoriti so prepuščeni vaši presoji, nam pa ostane iskreno upanje, da se repriza ekstravagance ponovi kmalu - ob letu osorej, torej. Razlog je en sam in preprost: valilnica mladih talentov je potrebna, prav tako pa tudi kanali, po katerih lahko z dobrim in boljšim vzvalovimo monotono gladino domače scene ter zanetimo upor, spodbudimo gibanje in porodimo še kako dobro idejo za naprej. Če ne pa vsaj dodamo kakšno dobro temo za pomenke v zatemnjenih kotičkih kluba, v katerem nas je prevzelo nekaj novega, še ne slišanega in strastnega!
na vrh