Klubski maraton 2017 je tudi v svoji novi ediciji navrgel predstavitev šestih novih zasedb, zastopnic slovenkega rockovskega podzemlja, ob tem pa tudi to pot ni pozabil na »stresna« preizkušanja vzdržnosti dobrih živcev slehernega konzumenta te kompilacije. Tudi tokrat se kompilacija ni izognila predstavitvi novo odkritih elektronskih »manipulantov« skrajno bizarnega porekla.
Že prva zsaedba 7AM, doma iz Dravograda, se drži samoprodukcije, ki ponuja garažni, povsem nezloščeno živ zvok in preprosto »kotalkanje« po enoglasnih muzikalnih prostranstvih trivialno rešljivih nekaj tonskih motivskih zlogov, ki navržejo asociacije s post punk / dark rock ero osemdesetih, ko so bilie vroče zasedbe tipa The Cure itn... Zaigrano »in one take« brez nasnemavanja, šundra je dovolj. Pristnega in 7AM so na tej kompilaciji zasedba, ki je najbolj zbližana s tradicijo punk rocka. Vokal »nemutiran«, skorajda ženstven. Presenetljvi drive, ki hvaležno predrami poslualca v uvodnem delu kompilacije.
Pomikamo se od severovzhoda v savinjsko dolino. Bine, mož doma iz Mozirja, ponuja vrsto DIY elektronskih manipulaij nevsakdanjih vsebin, pravzaprav težko opisljivih. Strukture bizarnih zvokov sintetiziranja, za katere včasih ne veš ali prihajajo iz klokotanja premeščajoči se vsebin po mozirskih meteornih in fekalnih vodih javnega kanalizacijskega sistema, ali pa skuša mož kaj razžagati z zarjavelim lisičjim repom. Docela bizarno in skrajno minimalizirano. A pripravite se na serijo zvočno elektronksih utrgancij, ki zvenijo dovolj nekonvencialno in vas znajo vsekakor tudi zabavati.
Če doslej še niste bili linčani, vas bodo linčali pač Lynch. Težaško grmeči kvartet, ki praši zamaščene in v daljavo zagledane kitarske riffe, na togo zazrtem in lenobnem ritmičnem zviranju, ki pa hrupno hrusta zvočni eter. Vse v poltonih, z vokalom, kot bi zavijal šakal, ki se po melosu in seveda besedilu naslanja na tradicionalne balkanske napeve, ob katerih lahko pristanete tudi v kakšni šarplaninski kočuri. V vso to rudimenarnost se vcepi nekaj post rock kulture, sicer pa fantje možno »praznino« zvočne slike, pretkano zapolnjujejo z mikrofonijo, ki bi koristila tudi v kakšnih noise punk širjavah. Lynch dostavljajo posebno in zanimivo alter-šalter ščemenje in brnenje, s pravšnje nadležnim vokalnim teatrom. Fantje ustvarjajo zelo radi dolge kompozicije, kar naznanja na surovost obeh skladb te kompilacije.
Neseseri kakalulu, je skupina z neverjetno zabavnim imenom, ki jo je pisec teh vrstic celo uspel prestreči na odrih in to še pred izidom kompilacije. Bilo je na predverju Hotela Cerkno, v sklopu programa letošnjega festivala Jazz Cerkno. Vse instrumentalni nonet razprostrt med širjave ajdovske doline, se lahko okiti z zabavnim šarmom, polnim lucidnosti v svoji igri, ki obsega pretežno zazrtost v elemente SKA/funk glasbe. Dodatna tolkala učvrščujejo ritmično podlago in lahko vzbujajo celo oddaljeno koketiranje s salso. Ob besedi SKA je jasno, da poseduje skupina močno pihalno sekcijo. Skupina lepih obetov. Iz noneta kipi optimizem, ponujajo pa fantje tudi jazzovske vsbine in nikdar ne zapadejo v naročje kakšnega bizarnega eksperimentalizma. Izmed skupin te kompilacije, delujejo Neseseri kakalulu, žanrsko še najbolj udobno nameščeni.
SsmKOSK, projekt za katerim stoji Blaž Blažič, ponuja pravi zvočni kaos lepljenja različnih zvočnih ekektov, skrajno lucidnih zvokov. Gre za divje nebrzdano manipulacijo skupka idej, ki se zlivajo med seboj spontano, brez slehernega vnašrejšnejga načrta komponiranja. Recept je torej šok nepričakovanega. To kar dostavlja SsmKOSK je nekaj, kar je na meji tistega, kar še lahko označiš z besedo glasba. Gre za psihadelični elektronski šundr, popolnoma fragmentiran in nepovezan. Glasba za poslušalce z debelo kožo, ki ne odskočijo takoj vstran, ko se srečajo s še neslišanim in neznanim. Nervozno, ni kaj. Kot bi otroka spustil v omaro s posodami, da jih poljubno razmeče.
K sreči povrne »resnost« kompilaciji prav na njenem repu duet Styröfoam, ki ponuja nevsakdanjo eklektično zmes elekronskih in naravnih zvokov (polakustična kitara), pri čemer je vpet v formo skladb prijeten in v melodijah popolnoma raziskujoč vokal, kar vnaša v izpoved tudi prijetno mero spontanosti in momenta nepričakovanega. Muzikalično raziskujoče linije basov spretno polnijo ozadje zvočne slike, na trenutke celo funkovsko zatružijo, se pa glasba spogleduje celo z posebnostjo RIO prvin. V kolikor ne bi bila ritmično tako preprosto strukturirana, bi nosila potencial progresivnega do avantgardnega, lahko pa označimo tak alter bend hipoma s predpono art. Styröfoam sta neobičajna glasbena vizionarja in upajmo, da preraste ta duet v še kaj več. Druga skladba Moonmiles postreže z nekonvencionalnimi razgledi sanjavo psihadeličnega kabareta. Potencial je tu in kompilacija se s tem bendom izredno posrečeno sklene.
na vrh