Letošnja kompilacija Klubski Maraton 16 je nekoliko drugačna od običajno pričakovane vsebine, kot nam jo dostavi vsako leto Založba Radia Študent. No katera pa ni? V tem je ves čar in smisel predstavljanja mladih, novih nadebudnih in nad vsem neuveljavljenih slovenskih izvajalcev. No opazka leti na rovaš, da združuje letošnja kompilacija pod svoje okrilje več elektronske glasbe, kot doslej. Torej med klasičnimi rock bendi, kjer navadno po pričakovanju sobivajo v skupnem dialogu kitara, bas kitara, bobni, vokal, naletimo tokrat le na zasedbo Blue Town's Radio, ki se predstavi s skladbami The Storm Is Gonna End in Ain't Nobodys Business, kot zasedba, ki izvaja garažni rock'n'roll deloma retrozvočnih premis, predvsem pa odmeva v prvi vrsti vsebina garažno. Demo pač. Surovo, s ščepcem blues retorike, slečeno in servirano golo na pladnju. Naj jim bo prihodnost v piljenju lastne avtorske glasbene vsebine naklonjena. Drugi izvajalec, ki še sodi v običajno »šablono pričakovanega« je kantavtor novodobno urbanega odzvena Miha Peterlič, ki riše in niza odseve novodobnega študentskega kljubovanja in obstanka v moralno oropanih nedrjih slovenske prestolnice. Brez dlake na jeziku. Glas, kitara. Zelo pristno, brez prevelikih kalkulacij in brez kančka čudaštva v potencialni svet eksperimentalizma. Celo bizarno preprosto, a obenem prav zato toliko bolj efektivno. Nezloščeno in primordialno.
Gremo v svet elektronske glasbe. Tu je že prvi DIY izvajalec. Gašper Torkar. Kolizija odtujenih, psihadelično transcedentalnih in docela onostranskih zvokov, prežetih tudi z mračno ezoteriko na principu bizarno okleščenega zvočnega dialoga kitare in sintetizatorjev. Gre za preplet enoglasja kitarske igre z ovojem sintetizotarskih zaves, ki dajejo podobi obeh skladb potrebno globino. Ambientalna plovba skozi zanimiv in nevsakdanji dialog programiranja in nepretencioznih melodij električne kitare.
Neo Pogo so čistokrvni elektronski ustroj. Tričlanska ekipa mehkozvočnega nizanja glasbene krajine, zazrte v elektronske zvočne IDM-ovske pastele. To je strogo ambientalna plovba skozi tripoidna stanja, ki vžiga v polnem iztržku šele ob srečanju v živo. Skupina vključuje k sami koncertni izvedbi tudi tehnike vizualizacije, s čimer še dodatno magnificira ambientalna oziroma razpoloženjska stanja, ki stojijo za kuliso aranžmajev.
Memowu je dvojec. Ženski vokal in instrumentalna spremljava temelječa na preprostih beatih in sintetizatorskih pregrinjalih v katere je ugreznjen »nenehno iščoči se« ženski vokal . Verjetno najzanimivejši izvajalec te kompilacije, še en DIY mojster, ki sliši na ime Jan Brišar in deluje pod umetniškim vzdevkom Noč, pa dostavlja na moč zanimivo kolizijo mračnjaških ambientalnih razgledov elektronske glasbe, ki ji dodaja obrise kitarske distorzije, preproste riffe in ne boste verjeli, neverjeten »growl« oziroma grčanje, ki ne deluje več v ničemer organsko in potrebuješ lep čas da ga pravzaprav prepoznaš kot »growl« v klasičnem pomenu te besede. Deluje kot veter pomešan s kislim dežjem, ki se dviga na pogorišču popolnih razgledov postapokalipse po zadnji veliki vojni med človekom in stroji. Zmagali so seveda stroji.
»Klubski Maraton 16« ohranja torej svoje poslanstvo. Preseneča in dostavlja torej kup zabavnih glasbenih odkritij, ki rastejo neodvisno in samoniklo v slovenskem glasbenem podtalju!
na vrh