Vedno ostajam brez odgovora na tisto najpomembnejše vprašanje – ali slovenska alternativa poraja vedno nova imena in mladina dejansko zmore iz sebe stisniti res tolikšne količine alternativne subverzive, kot jo vsako leto sevajo Klubski maratoni Radia Študent, ali pa je vse eno veliko farbanje slovenskega poslušalstva s projektnimi bendi, ki obstajajo bore malo časa, si pa svoj delež studijske pogače režejo prav na rovaš od države doniranega denarja v RŠ-ovi mineštri manj poslušane in splošno manj propagirane glasbe? Dobro – Radio Študent si je s svojo uredniško politiko že pred leti zaukazal umik prstov proč od vsegar, kar bi znalo obetati komercialno iztržljivost, kar pa po umiku vseh »razprodancev«, med katerimi bi bilo kar nekaj takih imen, ki so se na velikih odrih znašli zavoljo svoje kvalitete, ne pa zaradi tendence po razprodaji svoje mentalne lastnine, pa ostaja na policah očitno še vedno dovolj tistih ne, slabo ali malo manj prebavljivih izdelkov zvočnega upora proti normativom. Kolaž (ali golaž) slednjega je tudi letošnji Klubski Maraton 13, ki je publiki postregel z dobro znanimi »presenečenji«. Ducat skladb izpod prstov šestih med seboj neprimerljivimi in tekmujočimi tekači po klubskih deskah, se ne more pohvaliti ravno z obilico izkušenj, kilometrino, je pa res, da smo letos deležni imen, ki jih prejšnja leta na ploščkih in v drobovju alternativnih hramov kulture ni bilo slišati.
Zanimiv je uvodni misteriozni zvočni konstrukt z imenom Christian Koupa, ki ponudi na prvi posluh ekscentrične zvočne pejzaže popolnega soničnega eksperimenta s statiko in miljejem zvokov z osebno, estetsko dovršeno noto. Kristjan Kroupa je 22-letnik z dronovsko dovršenim zvočnim izrazom, pod prsti prefinjenega manipulatorja gumbov pa se kot prvi izcedi mistični megleni substrat dklsfbr Eta Carinae, ki je najbližje gostemu težkemu preblisku ambientalne statike. Zvočni generatorji in računalniki niso orodje larpurlatističnega natolcevanja, temveč se dejansko dogodje odvija resnično avantgardno in planirano. Zgoščevanje in pršenje koscev fragmentiranega hrupa je tu izcejano asimetrično in karakterno razpoznavno, ne naivno in vsiljivo. Po tem ključu se ravna tudi zlovešča skladba The Three Ages Of Man And Death, ki jo nad kvalitativno ravnijo preteklih elektronskih oratorjev zastavi mladi avantgardni branilec drone noise glitcha na slovenskem. Christian Kroupa je ime, ki ga bomo v bodoče, zavoljo produkcijske dovršenosti in idejne moči, predvsem pa zavoljo dovršene izvedbe skladb, na katere sicer ne boste plesali, bo pa odsevala demoničnost in zloveščost časov, v katerih zomboidno ždimo dandanes, še slišali.
Novomeščani Bipolar Disorder ponudijo na drugi strani nekaj povsem drugega. DIY punkoidni stampedo z zloveščim podtonom HC-ja, grinderstvom, metaliziranim down beatom. Komaj leto dni stara zasedba kaže znake vitalnega revolta kritičnega gneva proti socialnim postulatom družbe, del kritike demo tejpa Razpadanje po koščkih pa Zok, kitarist in spremljevalno grlo zasedbe, bobnarsko eksplozivna dama Tena, glavni nosilec grlene čakre benda Sandro ter basist Jon, preneseta v vaša ušesa in domove tokrat z dvema bipolarno motenima skladbama. Circle in Ciciban branita barve aktivne revolucije in parole »Boj za oblast – zemljocrust« postanejo ob natrganih zvokih defragmentirane hoje med crustom in grlenim in slabo odigranim metalom ter grindom kar nujne. Bolj pritegne suspendirani Ciciban, ki se začne precej bolj uravnoteženo, fantje in dekle pa preidejo v glavno sredico skladbice o malem indoktriniranem mulčku, ki ga s katetri podružbljanja in konvencionalizacije lepo posili celoten državni aparat izobraževanja. Bipolar Disorder se,imenu primerno, odločijo v bolj artikulirane trenutke nujno vliti in vmešati še kepo ali dve bolj grotesknega in manj domišljenega brutaliziranega sranja, ampak gre pač za umetniško svobodo ter pravico do samoodločanja ali pač stvar okusa. O slednjem ne bi razpravljal na tej stopnji kontemplacije.
Rogovski konstrukt baje naprednejšega punkoidnega upora proti kolesju družbe šele sledi z rustikalno nastavljeni impersonator punkoidnih legend tako iz zlate dobe žanra (Diego Menendes spominja na domorodno različico Joeya Ramonea vsaj vizualno) ter balkanoidnimi posledičnimi derivati z naše strani mentalnega univerzuma. Zasedba Menendes Brothers je zasedba v podobi in imenu enega samega osebka, ki meni, da je lahko vse in da drugih niti omenjati ni potrebno. Skladba Ja sam sagradio ovaj grad izpoveduje željo po tem, da če je nekdo nekaj rodil in ustvaril, ima potlej tudi pravico do rušenja. Kontraproduktivni balast absurdnega teatra politične neartikuliranosti težko označim kot nekaj neslišanega in naprednega, Diego pa me kljub svoji diletantski in nevsakdanji drži s svojo mlačnostjo ne pritegne najbolj. Tudi po eksotičnem obroku skladbe Eno mrtvo žensko z zeljem prosim ne. Fak! Eni so pripravljeni za svoj trenutek par sekund trajajoče »slave« z odra nasrati marsikaj, tako tudi kadavri in želja po nekrofilnem obedju ni nič čudnega, ne vem k čemur pripomore dadaistični konstrukt popolne repetitivne brezveznosti?
Bolj slastni so mi stonerski oblački ritmike in melodičnega poigravanja mojih osebnih favoritov prvega dela plošče – ilirskobistriški veterani Reverend Haze. Iz težkometalne valilnice in bendov, kot so Diego, Sekire in Devastated se je tokrat zgodilo nekaj kompaktnega in potentnega. Stoner z metaliziranimi jajci seka na polno tako s skladbo Slayer, kvintet z zadimljenim orakljem za volanom pa ga lepo mastno poha tudi v družbi, saj veste, tiste ful znane Kitajke, ki ji je ime Deja Vu. Spominjajoč na skupine, kot so Lowrider z bolj Faith No More vokali kot tripanjem ena Kyus in podobne lepote zadimljenega univerzuma daje vedeti, da imamo na slovenskem nekaj prekleto okusnega dimljenca še na zalogi. Kitarski dvojec Robija Miškiča in Mateja Gombača postreže z lepimi razmazanimi solažami, ritmičnimi pasažami, na katere se lepo lepi ritmični dvojec basa Simona Boštjančiča ter bobnov Martina Čendaka, vokal Klemna Logarja pa je zgolj pika na i sicer zelo domišljenim kompozicijam. Prav slednji bi potreboval malce dodatnega kaljenja in produkcijske obdelave, sem pa prepričan, da bodo Reverend Haze s svojim dobro uigranem ritmiziranjem in poigravanjem s sladkimi strukturami desert stonerja še daleč prišli.
Bolj noizerski moment plošče ponudijo bunglovski Koromači. Do nedavno trojec iz Vrtojbe (z dodatki), servira nekaj res nadstandardno začinjenega hrupa, poleg ambientalnih piskov kitare Aljaža Škrlepa, jazzovskim poigravanjem bobnov Urbana Kušarja ter basa Matjaža Bajca pa je v skupini prostora še za dodatke tolkal in bobnov Žige Ipavca, eksperimentirajoče posege nenadejane kitarske metrike Petra Krastina in za saksofonske ter flavtne izbruhe Jureta Boršiča. Jebeš crust punk HC izrazje preteklosti – jazz je boljši za glasbeni mindfuck publike! In prav k slednjemu brezbesednemu poigravanju z metriko, vzorci in stereotipi prisegajo izvrstni artikulatorji karnevalsko začinjenega hrupa. Seksi! Že po riti smrdeči Anal Talk prepriča na polno, ko pa v celoto prihrumi čreda debelih slonov in vam Koromači servirajo še malce Elephant Stampeda pa je jasno, da smo v ožji izbor dobili še eno skupino, ki bi z malce efektne podstati lahko konkurirala kot spremljevalna zasedba tudi meni izjemno ljubim Demolition Group. Koromač ne premorejo sicer besedne poetike brežiških veteranov, saj vokalista (zaenkrat) nimajo, so pa glasbeno prav prijetno razigrani kolektiv šestih prostomislečih in ostro čuječih posameznikov, ki so dali konceptu klubskega hrupa bolj artikuliran in lep prizven – pa naj to ne bo psovka za vse, ki prisegajo zgolj na neposlušljivost!
Precej bolj neposlušljiv je finalni bend, ki pa presega decibelske ravni predhodnikov za kar par odtenkov. Ontervjabbit je dvojec hrastniških umetnikov s kar precejšnjo glasbeno kilometrino. Poleg Nevena M. Agalme, ki je svoj pečat na odrih pustil tudi kot Dodecahedragraph je tu ob boku še član zasedb Icarus Down ter Neon Spektra Domen Učakar. Ontervjabbit sta nosilec težkokategornega hrupa, ki na skrivnosten način v zelo ekstremno drome metriko vplete kompaktne monolite sintetizirane manipulativne kozmičnosti. Improvizacije je v izobilju, saj decibelni preskok v sfero rdeče zlahka enačim asociativno s soničnim posnetkom razstrelitve supernov (če bi vakuum v vesolju le prenesel kakšen ščepec zvoka popolne kataklizme tudi v našo zračno in tesnobno atmosfero tega kvadranta planetarne samote). Uvodni Alpha Programmer je totalna ekspresija notranjih občutij dveh talentiranih zvočnih megalomanov, s sklepnim komadom Stud pa se na letošnjem Klubskem Maratonu iztiska iz nedrji klubske ponudbe še zadnjih nekaj ton bolj provokativnega zlatega hrupa.
Všeč mi je, da je letošnji Klubski Maraton 13 presegel precej načeta pričakovanja preteklih let s kar parimi res kvalitetnimi presenečenji, vseeno pa bom tudi v bodoče pozorno in kritično grajal dejstvo, da se prek selektorskih sit v sveženj šestih izbrancev tako zlahka prikradejo tudi nekvalitetni trenutki brezidejnosti in brezveznjaštva. Zakaj ne bi v celoto dejansko vpletli šest močnih izvajalcev, med katerimi bi bilo težko izbirati favorita in med katerimi poražencev po prvem posluhu ne bi bilo moč izbrati že po parih taktih sekretne poezije? Sam sem prepričan, da premoremo na slovenskem več kritičnega duha in več kvalitetne ponudbe. Letos jo je bilo na maratonskem potepu po klubovju slišati kar precej, kar kaže, da je tudi na tej strani Alp možno bolj »zahtevnim« ali pač snobovskim alternativnim odjemalcem še kaj več kot larpurlatistično kopreno prenapihnjene avantgardnosti, ki nima z glasbo, z iskrenostjo in še manj s poslušljivostjo nič skupnega. Seveda je vse odvisno od metra in od tistega, kar merimo, dvomim pa, da bi katerikoli od tovrstnih zvočnih ekstremistov soglašal s tem, da bo njegov mentalni konstrukt, njegov sonični otrok, dejansko obsojen na to, da ga bodo popestovali le redki, večino življenja pa bo preživel v zatemnjeni sobi v popolni izolaciji pred svetom. Klubski Maratonci po odrih sprehodijo tudi tovrstne degenerirane absurde glasbenega podtalja, kar je sicer pohvalno, vseeno pa menim, da vsaka stvar terja svoj čas, to, da glasbeniki in individualci postanejo operativne skupine, pa toliko bolj. Po enem mesecu (ali letu) stvar ne more biti primerna za sejanje med množice, če je v mislih vsaj gram kritičnosti in selektivnosti ali pa vsaj malce zrelega občutja za okus, o katerem pa danes, vnovič, ne bomo razpravljali. Stvar je vredna premisleka, Maraton pa vnovičnih dodelav, bi rekel in sklenil tokratno litanijo. Amen!
na vrh