Vprašanje, ki se pri pojmovanju in razčlenitvi slovenske alternative venomer postavlja v prvi plan je, ali premore slovenski prostor res toliko svežine in udarnosti, da lahko vsako leto dobimo s strani Radia Študent takšen izbor novih imen, ki bi lahko pisano pahljačo žanrskih ekscentrizmov konstantno dvigovali na višjo raven kot v preteklosti? Z ozirom na dejstvo, da je bilo v preteklosti na razpis sleherno leto prijavljenih več kot sto predstavitve, nastopov in svojih prvencev željnih garažnih čudes naše majhne države, mora biti odgovor vsekakor pritrdilen, izjema pa ni niti letošnji izbor, v katerega so snovalci strnili šest novih, redko slišanih in vsekakor subverzivnih imen, z mislijo da je kvaliteta superiorna stvar selekcije najboljšega iz naših logov pa sem k novemu izdelku, plošči Klubski Maraton 12, z veliko mero optimističnih visokih pričakovanj pristopil tudi sam.
Na ploščku se v svoji najboljši luči predstavijo mladci in mladenke, ki potrjujejo, da Sloveniji kljub vsesplošni ekonomski recesiji ne manjka obilice vplivov, ki silijo k redefiniranju pojma alternative, najhrupnejši glasbeni meni letošnjega leta pa daje, vsaj na prvi posluh vedeti, da kvantiteta ni vedno tudi predpogoj kvalitete slišanega, res pa je, da imajo vsaka ušesa svojega malarja. Po entuziastični popotnici, ki je novo ploščo pospremila na pot po slovenskem klubovju, so se maratonci zagnali v svoje delo na precej nacefran in Radiu Študent domoroden način, kot prvi pa v možgane prodrejo noisersko minimalistični zvoki zasedbe iz kraja Črni graben The Kojn. Dvojec, ki ga sestavljata bobnar in vokalist Miha Ovca ter kitarist Marko Kos podaja svojo vizijo recimo temu artikuliranega hrupa na način, ki je bil povit v zdaj že pokojni zasedbi Schnaps, v kratkem času obdtojs pa je dvojec na sicer selektiven slovenski trg izstrelil že tudi svoj dolgometražni prvenec We Really Like Beautiful Flowers. Novejša in doslej še neizdana je bila otvoritvena skladba Gvišn, ki v malce več kot minuti nastrelja štiri akorde, v precej neposrednem »balls out« komadu pa se v precej minimalistični maniri predstavi osnovni recept skupine – malo akordov, DIY subverzivni revolt, surova produkcija pa v svoji težnji po tem, da ne bi zapadli klišejem, postane prav takšen – starikav, umazano zaprašen konglomerat punkoidnega hardcora, v katerem ne manjka že slišanih fraz, obljubljena svežina, humornost in pozitivizem norosti pa se pod tono puhlic kar nekako izgubi. Ker se sleherna skupina tudi letos predstavlja na ploščku z dvema avtorskima skladbama, bom pri pisanju recenzije izbral nekoliko drugačen pristop – malce bolj tematsko povezan in ne v sozvočju s kronološkim dogajanjem plošče. Prvi so tokrat tudi zadnji, sklepni, The Kojn pa z nekoliko bolj rockovsko sklepno dejanje plošče, noisersko skladbo Rabit Hell Hole, pokažejo tudi malce bolj, no ja, pop stran, slišano pa spominja na White Stripes na hudo paranoičnem grunge tripu, stampedo bobnov in kitar pa se razvije v še dokaj posrečeni švic'n'rollovski blodnjavi krik po odrešitvi, kar daje plošči pečat, o kaerem bom malce več spregovoril v sklepnem dejanju recenzije.
Kot drugi se na ploščku predstavijo sveži ljubljanski interpreti balkanskega novega vala. Kvartet Čao Portorož je dejansko eno lepših presenečenj tokratnega maratonskega preverjanja pozornosti in prečiščenosti slušnih kanalov, indie rockovski hommage beograjskim velikanom, kot so EKV in podobni pa na optimistični način dobi bolj punkoidno alternativno nadaljevanje. Deloma tudi zato, ker je skupina zaznamovana s pisanim genskim materialom in kulturno širšim diapazonom okusov in v celoto integriranih vplivov. Poklon devetdesetim uspe vokalistu in basistu Ivanu Kanu Mujezinoviću, kitaristoma Gregorju Andolšku in Anžetu Petriču ter bobnarju Aljoši Cetinskem preobleči v lepo šaljivo kombinacijo Partibrejkersov in sub-popovske etike udarnega muziciranja, v katerem je srbo-kroatski milozvočni vokal v skladbi Ču ravno pravšnji za provokacijo ter mamljenje ušesnih kanalov. Anže je na drugi strani bolj stonersko umazan in domala popolnoma nezdružljiv s prvo slišano matrico, zato pa si fantje za popolnoma reinterpretiranje svoje glasbe ter za izjemno dobro ravnovesje interesantnih kitarskih rifov, ravno prav predrznega in predvsem sočnega basa zaslužijo popolno pohvalo. Bobni in vokal so malce premalo sproducirani, vsaj kar se mojega okusa tiče, je pa Ivanov vokal v svoji zadimljeni inkarnaciji ravno prav paranoiden, da daje skupini poseben lesk, ki ga tokratni Maraton prekleto potrebuje.
Bolj tripoidni lahkotni odtenki hipnotične improvizacijske neobremenjenosti s formo zapelje s skupino Trus! in skladbo Whale Song v bolj čudaške vode. Trojec, ki ga sestavljajo basistka Jelena Rusjan, s sintetizatorjem zvoka oboroženi Boštjan Simon in bobnar Peter Šuklar, ne trpi zaradi sindroma plesne evforičnosti, z garažo prepojeni pop pa koketira s punkom skupine Elastica, alternativnimi vzorci prekmurskih Manul, med reference pa mladca in mladenka vštejejo še Škrip Orkestra, Vanilla Riot in Kombo Zlatka Kaučiča. Kaj to pove o skupini? Nič, če smo iskreni, saj so bolj kot formalni estetiki predani eksperimentiranju v živo, piski sintetizatorjev pa bi morebiti potrebovali še kakšno kitarsko podkrepitev, saj je minimalistični jamajški rastafarjanski trip (vsaj vokalizacija stremi po ya man artikuliranju) bolj artistično predajanje fraktalizaciji zvoka kot podajanju nekih smiselnih parol, kljub temu pa so Trus! krasno dejanje, ki pogojno celo preseneti. Tudi deveta skladba glasbene tlačenke, lahkotni Tenderness, pade v kontekst lepo in neposiljeno, nikakor pa neke hude presežnosti tu ni. Ne tako, kot pri skupinah, kot so Sphericube, Coma Stereo in podobnih ter meni ljubših izletih v sfere sonično neslišanega. Trus! so bližje otroški igri in ponavljajoči hipnozi kot neki trip hoperski izstrelitvi v univerzum galaktičnih meglic ali česar podobnega ...
Timo Chinala na drugi strani stavi na bolj preizkušen break beatovski recept ter na one man elektronsko poigravanje z zvoki. Za psevdonimom se skriva prekmurski producent Timotej Bertalanič, že skladba No Good pa izpostavi, da je v prekmurskih logih poleg organskega alter muziciranja doma tudi bolj silikonski zvok mastnega basiranja ter dubovskih oziroma dubstepovskih odgovorov s fiziko prepojenem svetu. Timo Chinala ohranja vez med staro elektroniko, spomin na Snap in v devetdesetih prekleto zlajnane štiklce z MTV kanala pa se kar bizarno vkrade v spomin, skladbe pa, na en prav čuden način, silijo k pozibavanju, ne pa tudi k plesu, vsekakor pa povse prepričljivo raztopi metriko za merjenje časa, med repetitivnim poigravanjem z ritmom, debelimi basi in sempli pa se dolgočasje mononukleidnemu zapisu glasbene vizije enega samega človeka ne more očitati dolgočasnosti. Tudi druga najdaljša skladba ploščka, komad z naslovom The Sound Of You Walking Away, sledi ustaljeni težnji po zvočnem perfekcionizmu, Timo Chinala pa dodaja v reaktivno zmes zatemnjenega elektra vse – poleg ploskov, odmevov, degradiranega basa in grmenja tudi popolno ravnovesje v vseh gradnikih, klubsko obarvani trans pa se vsemu perfekcionizmu navkljub bolj kot na tem ploščku bolj sliši ob navezavah z DJ smetano obalne Ambasade kot pa v heksagramu imen, ki obetajo vsekakor manj sofisticirano godbo, če sem lahko malce sarkastičen.
Po anorganskem spustu telesnih sokov in odprtju vseh podzavestnih ventilov ter po tem, ko je v mošnji zmanjkalo bolj brušenih briljantov na plošči (vsaj kar se elektronike tiče) v svoj košček pogače požrešno zagrizejo manj impresivni elektroniki Foe Spre Glass Om. Domnevno navdušeni z elektro aktualijami predstavita brata Dejan na kitari, za sintom in ritem mašino ter basist Denis Ilješ družno s kitaristom Milošem Skakičem bolj ubogo predstavo industriala na Laibach način. Ne oziraje se na dejstvo, da je čas zlato, se prepletajo na ponavljajoči ritmiki, ki bi jo, seveda v bolj dopolnjeni in obogateni različici, pripisali Trickyju in Massive Attack, slovenska različica triphopa pa je ruralno razbrazdana in prekleto iritantna. Veliko je nepotrebnega balasta in nakladanja, ki mu kar noče biti konca in kraja. Niti skladba Really niti Favour ne dajeta glasbe v višjo predstavo, mračnjaško nadrogirani techno pa je gotsko destruktiven in pesimističen. Trojec krmari svojo pot po labirintih idejnega razpletanja okorno in z občutkom, ki je primerljiv z eleganco slonov v trgovini s porcelanom, vsekakor pa, ja, Foe Spre Glass Om so na svoj dementen način res nekaj posebnega, se strinjam!
Po poštenem odmerku odvajal sledi malce sprostitve v bolj domiselni smeri, rešitelji dobrega okusa pa so nadarjeni fantje iz Novega mesta in Ljubljane. Rok Zalokar Trio gravitira med osrednjeslovensko metropolo in dolenjsko prestolnico, po le enem letu skupnega ustvarjanja pa premorejo idejni oče zasedbe, klaviaturist Rok Zalokar, basist Dejan Hudoklin in bobnar Jože Cesar izjemen občutek za skupno improvizacijo, krhko ravnovesje vseh gradnikov pa se v obeh dejanjih skladbe Snežna gmota ne prevesi v destruktivno uničenje lepega. Simetrija klubskega jazziranja, poigravanja s standardi in ritmiko, predvsem pa z dejstvom, da je ob izpostavitvi klavirja toliko bolj slišen vsak kiks v medsebojni kemiji glasbenikov, so fantje uspešno razvili nebesedno komunikacijo, ki odraža stare prekaljene mačke v zadimljenih klubih s črnsko obarvano glasbo. Ne manjka niti bolj hipnotičnih momentov, saj je drugo dejanje, skladba Snežna gmota II še bolj zasoljena in po karakterju manj obsijana z optimistično lučjo, bas pa v Dejanovih rokah lepo zazveni tudi kot solistični inštrument. Spomin na skupine, kot so Weather Report (a brez sintetizatorjev in bolj optimističnih podtonov, morebiti pa se nekje v ozadju sliši ščepec navdušenja nad Joco Pastoriusom), Mahavishnu Orchestra (ali bolj Billyja Cobhama v skladbi Heather) ter klavirsko obarvane Japonce Mouse On The Keys nemudoma oživi, tokrat pa takšne reference ne štejem v minus. Seveda je sentimentalna nota Roku Zalokarju in kompaniji povsem lastna in priznati moram, da so mladim letom navkljub pravi virtuozi v svojem delu. In kdo ve - morebiti jim to letos prinese na svoj nevsakdanji način celo zmago na letošnjem maratonu? Vse je odvisno od postavitve zvezd in ščepca dobrega okusa med žiranti ...
Prav z najboljšim od najboljšega sem se tako uspel prebiti do dna skrivnosti tokrat že dvanajstega maratonskega Klubskega Maratona, moram pa priznati, da tokrat nekih hudih presežkov ali revolucionarnih razodetij ni bilo zaznati. Vsemu navkljub je dvanajsto dejanje pustilo dovolj prostora za nadaljnje izboljšave in nadgradnje, bi standardno ponovil že izkazano mnenje. Bera slišanega bi bila lahko prihodnje leto še boljša in predvsem bolj sonično udarna, larpurlartizem pa lahko svoje mesto prepusti tudi malce bolj sočnim in vsebinsko polnejšim plodovom slovenskega sedaj poplavljenega podzemlja. Dobrih imen ne bi smelo zmanjkati, ni pa potrebe, da se v želji po samodokazovanju in večnem subverzivnem scanju proti vetru v trinajsto še poglablja vrzel med dobro artikulirano in domišljeno idejo ter bolj obskurno brezveznjaškimi idejami, ki bi potrebovale še malce časa za zorenje in notranjo evolucijo, ki daje posameznim integralnim delom možnost za dolgotrajnejšo eksistenco, saj je po maratonu po slovenskem klubskem drobovju potrebno vnaprej omogočiti si še kakšen skok izven okvirov našega ozko mentalnega svinjaka. In za to igro ter ta ples nekateri letošnji nominiranci še niso popolno pripravljeni, kar pa je, absolutno, stvar le mojega osebnega in pogrošnega mnenja ter okusa ...
na vrh