Tudi v novi dobi je vredno ohranjati vso čuječnost v zvezi z novimi izdajami AOR glasbe, ki nastaja na Britanskem otočju. Znova brcajo FM, ki so letos izdali odličen novi studijski album "Metropolis", pa Newman z "The Art Of Balance", Heartland pripravljajo nekaj novega,... Neaktualna, a silno kvalitetna, izrazna in zlasti zvočno ter melodično izpopolnjena glasba, ostaja pri življenju in ohranja, pa čeprav je žanr v počasnem izumiranju, še vedno vso kredibilnost. Nekoč je bila skupina Kick, leta 2007 smo dobili album projekta Wildcard "Megalomania", kjer so zbrane posodobljene ideje demo komadov, ki jih Kick po razpadu nikdar niso izdali. Vse to ohranja visoko kvaliteto in se čvrsto oklepa zapuščine najboljšega kar je v AOR glasbi dalo Britansko otočje v osemdesetih. In sedaj je posijala tudi zvezda Vega, najsvetlejša v ozvezdju Lire.
Zakaj neki so omenjeni Kick? Vokalist albuma "Kiss Of Life" je namreč bivši Kick in Eden pevec Nick Workman, vendar pa to pot ni odgovoren za same ideje aranžiranja in oblikovanja zvoka prvencu tega projekta. Glavnino tega sta vanj položila brata dvojčka James in Thomas Martin. S svojim talentom aranžiranja AOR skladb, sta si v preteklosti ustvarila zanesljivo tržno nišo. Tako sta poba prispevala skladbe za izvajalce, kot so House Of Lords, Tony Funderburk, Ted Poley (Danger Danger), Khymera, Danny Vaugh (Tyketto), Sunstorm (z Joe Lynn Turnerjem na vokalu), Los Angeles. In studijski izdelki se lahko vsi po vrsti pohvalijo z visoko kvaliteto. Na mesto bobnarja sta vpoklicala v vrste Vega tudi starega Kyrah in The Station Club pajdaša Dana Chantreya in koški sestavljanke so bili naposled končno na mestu.
Ta album nosi značilno sporočilnost Britanskega pristopa v AOR glasbi in vendar človek na "prvo uho" ne najde tako hitrih vzporednic z njihovimi vrstniki. V udarnejših skladbah ultra melodične šablone, kot je Hearts Of Glass, pa tudi Stay With Me, potegnejo vsekakor na rojake Shy, posledično celo na najnovejši projekt v katerega je vključen pevec Tony Mills in se imenuje Serpentine. Nekaj Kick energije se je vsekakor prelilo tudi na "Kiss Of Life", saj je tu vokalist Nick Workman, zato je oblikovanje melodij v verzih mogoče primerjati s tistim kar ponuja album "Megalomania" od Wildkard, pa tudi posameznimi trenutki Kick zapuščine (npr. skladba S.O.S. ali otvoritvena Into The Wild). Nekaj melodičnih vzporednic tega albuma je možno primerjati tudi z zadnjimi deli zasedbe Newman
James in Thomas sta neverjetna ustvarjalca. Ob vsej zaposlenosti uspeta spravljati iz sebe silno navdahnjene ideje, ki prinašajo na album prav vse zahtevane standarde, kakršne pričakujejo od tovrstne glasbene branže največji izbirčneži in zvočni perfekcionisti. Vse je absolutno podrejeno izdelanim visoko melodičnim motivom, ki v refrenih izjemne spevnosti dosegajo z lahkoto atmosferične vrhunce, oba Martina pa to dosegata s studijsko prekaljenostjo, bogatim znanjem in izkušnjami neprecenljive vrednosti. Toplino prinaša na album Nick Workman s svojim čutečim, visoko melodičnim vokalom, ki z lahkotno ubranostjo prenaša vokalno moč iz nizkih v srednje do najvišjih leg in obratno. Mojstrsko delo pevca potrjuje tudi prepričljivo oživljanje določenih razpoloženjskih stanj na albumu, ki se z lahkoto dotaknejo tudi najbolj skritih kotičkov duše poljubnega poslušalca. Bogat preplet na relaciji klaviature - kitara, ne potrjuje le dejstva, da za tem stojita v celoti brata, pač pa daje potrebno podlago za izrazno moč in razgibanost albuma, ki ga izrazno utrjuje in postavlja na mesto najsvetlejših AOR izdaj za leto 2010, kot češnja na vrhu smetane, seveda enkratni Workmanov pristop na vokalu. Skladbe so perfekcionistično oblečene od glave do pete in težko se boste odločili za osebne favorite. Že sama otvoritev albuma z Into The Wild takoj razloži celotno poanto albuma, ki ne klecne niti za hip skozi minutažo.
Torej. Izredno ravnovesje produkcije polnega izkoristka razpoložljive slike zvočnega spektra, ki ga dovoljuje AOR, z izraznim riffanjem, okusnimi melodičnimi pasažami ter nepretencioznimi kitarskimi solažami, ki ohranjajo integriteto jedra kompaktnih skladb. Ritmično delujejo bobni izjemno dobro izkoriščeno v zvočni sliki in prinašajo potrebno mero dinamike ter živahnosti na album. Edini manjši minus je občasno manj opazna bas noga v produkciji, ki ostaja v melodičnem smislu manj razgibana, zlasti na rovaš kljubovanja v držanju osnovnih tonov kar pa ob izjemni vokalni predstavi in sočni navezi sodelovanja kitar in klaviatur, niti ne igra tako pomembne vloge (v najbolj izpiljenih trenutkih albuma, kot je naslovna skladba, ali Staring At The Sun, celo godi tak enodimenzionalni, a "čokato" uklesan pristop, zaradi "strupeno" poudarjenega in melodično zapeljivega vodilnega kitarskega riffa). Vseeno pa ostaja tu nekaj neizkoriščenega prostora. A to je rak rana današnje produkcije mnogih tovrstnih skupin (zlasti iz območja Skandinavije).
"Kiss Of Life" je nekoliko drugačen AOR album. Seveda ne skriva nobenih presenečenj. Pa vendar drugačen v smislu posrečene kombinacije sodelujočih na Vega krovu. Ta kombinacija deluje in to je glavno. Ideje obeh bratov so polno izražene, Nick Workman pa prispeva najbolje kar od njega pričakujemo. Delavna kemija je prava in "Kiss Of Life" sodi, poleg "Worlds Collide" (Unruly Child) in "Diamond Blue" (Terry Brock) med eno najboljših izdaj na polju melodičnega hard rocka oziroma AOR-a v letu 2010. Upajmo, da to ni le enkratni projekt in da se bodo fantje odločili v prihodnje izdati skupaj še kak album.
na vrh