Kingslayer je po dobrem letu odkar je izšel njegov predhodnik »Tsar«, že drugi studijski album simfonične power metalske zasedbe Almanac, ki jo vodi izjemni beloruski komponist, producent, aranžer in seveda ob tem, da je glasbenik, tudi multinistrumentalist Victor Smolski. Kitarski as in velemojster je znan po svojem 16. letnem udejstvovanju pri legendarnih hamburških metalcih Rage, no Almanac pa je nekakšno nadaljevanje tistega, kar je dejansko Smolski prenesel iz Rage v svoj novi, to je zdajšnji projekt. Leta 2013 je izšel album »LMO«, še eno sodelovanje med Rage in Lingua Mortis Orchestra, ki je labodji spev za Victorja pri Rage in nekakšna napoved rojstva Almanac.
Smolski se tudi na novem albumu preizkuša še naprej z dvema vokalistoma in vokalistko. David Readman. Andy B. Franck in Janette Marchewka. Trije izdelani vokalni karakterji, vsak vdihuje s svojo esenco pravo bero razgibanosti. Smolski ostaja zaprisežen neoklasicizmu, baroku, klasičnemu metalu. Kombiniranju orkestracij z metalom. Tu je namreč doma.
»Kingslayer« je naslov, ki deluje na moč posrečeno, v smislu sloga in zvoka, ki ga gojijo Almanac. Obskurnost, drama s tragičnim koncem, okult, vprašanja o življenju in smrti, pa vseeno. Ko govorimo o kombiniranju metala in opere, je tu nadobvezen element bombastike, pompa, ki mora spremljati velikopoteznost tovrstnega komponiranja. Kitarska fraza in orkester torej združena v eno, vse skupaj konkretno razgibano z bogatimi vokalnimi zborovskimi harmonijam, kjer komadom poveljujejo, kot že omenjeno trije visoko profilirani, avtoritativni in karakterno izrazni vokali. Refrenski napevi so naphani z melodijo, spevnostjo, muzikalično nalezljivostjo, Smolski pa (preverjeno), kot spreten komponist, izredno dobro in vešče rokuje z graduiranim stopnjevanjem razpoloženjskega stanja v komadih. Vrhunci vzdušij so namreč refrenski napevi.
Pol velikih ambicij je Smolski na novi album znova dostavil malho izjemnega in prvovrstnega soliranja, ki ga na moč oddaljuje od ostalih sodobnikov in znova jemlje poslušalcu dih. Smolski je že na albumih skupine Rage naznanjal, da je on osnovni motor velike slogovne in zvočne transformacije, ki jo je prinesel tja s svojim slogom igranja kitare. Njegov slog je hipoma prepoznaven Tudi zvok. Ko primerjamo novi album s predhodnikom »Tsar«, deluje novi nekoliko bolj nasršeno. Čuti se da so orkestralni aranžmaji nekoliko skrajšani, da ne »rinejo« toliko v ospredje, kot na prvencu. To pot je Smolski sam poskrbel za klaviature, kar pomeni, da je na novem albumu sodelovalo šest članov vključno s Smolskim) in ne več sedem, kot na prvencu. Prav tako je Smolski osvežil ritem sekcijo, medtem ko ostajajo vsi trije vokalisti, še naprej enaka izbira, kot za studijski prvenec.
Da bo »Kingslayer« še trši album, kot njegov predhodnik, napove že uvodna Regicide, ki po uvodnem motivu na kitari presunljivo spomni na katerega izmed Rage komadov ustvarjenih v času, ko je Smolski ustvarjal za Rage. No tudi sicer so tovrstne asociacije občutne na vsakem koraku, saj so Rage od nekdaj radi simpatizirali z orkestralnimi aranžmaji in ta esenca je tako posledično vgravirana tudi v glasbo skupine Almanac. Torej. Kdor ima rad Rage s Smolskim, bodo Almanac hipoma njegovi. Čeprav vlada izjemen razkorak v slogu in zvok u med skupinama, ostaja torej Smolski tisti element obeh skupin, ki prinaša posebnost, specifičnost, pa čeprav je v power metalu vse izumljeno že povedano. Njegov slog in zvok igranja kitare sta namreč strogo distinktivna in prepoznavna. Zato tu nikakor ne moremo govoriti o generičnosti.
»Kingslayer« torej poglablja izrazno esenco skupine Almanac in ji utrjuje položaj na metalskem zemljevidu sveta. Izkušnje, talent, navdih! Victor Smolski se z ekipo izrednih pevcev torej vrača na sceno z novim izjemno lepim in glede na kratek čas nastanka, kakovostnim in v smislu komponiranja zelo angažiranim studijskim izdelkom, do katerega je znova pristopal z izredno zavzetostjo.
Almanac - Losing My Mind (uradni video):
na vrh