Magnum: Kingdom Of Madness

Britanski art rockovski in kasneje tudi melodično rockovski heroji Magnum so do izida svojega kultnega prvenca "Kingdom Of Madness" oblikovali glasbeno podobo po zgledu večine izmed ostalih progresivno rockovskih skupin, katere so v tistem času, se pravi v drugi polovici 70-ih, ko so se pojavili nekateri novi glasbeni trendi, množično začele dajati prednost predvsem kombinaciji melodične senzibilnosti ter udarnosti pred pretirano kompleksnostjo, improvizacijami in tektonskimi simfoničnimi aranžmaji.

Zvok Magnum je na "Kingdom Of Madness" in s tem tako rekoč že na začetka njihove kariere temeljil na bogatem melodičnem izročilu v katerem pa ni manjkalo nekaterih bombastičnih aranžmajev na klaviaturah ter celo občasna uporaba flavte v domeni klaviaturista Richarda Baileya, se pravi elemente kakršne ponavadi najdemo v simfoničnem prog rocku. Po drugi strani je kitarist Tony Clarkin, ki je mimogrede ponavadi tvorec levjega deleža Magnum skladb in tudi dober akustični kitarist, s svojimi udarnimi rifi in epskimi solažami večini kompozicijam zagotavljal heavy rockovsko dramatičnost kakršna ni bila dosti oddaljena od tega kar so tedaj počeli denimo Kansas in Styx. Nenazadnje pa je seveda treba omeniti še izvrstnega pevca Boba Catleya, obsedenca s fantazijsko literaturo in mitološkimi sagami, ki je bil s svojim mogočnim in epskim načinom petja ob pogostih spremljevalnih vokalnih harmonijah (tu so bili očitni vplivi s strani Queen pa tudi Uriah Heep), bistven glede prepoznavnosti skupine.

Ena od glavnih značilnosti, ki je spremljala Magnum skozi njihovo povest je bil Catleyev stil pisanja besedil, ki je bil večinoma prežet s fantazijskimi tematikami. Nekaj podobnega kar je Ronnie James Dio, eden pionirjev fantazijskih besedil v rock glasbi, svoje časa počel pri Rainbow. Na skladbi "Lords Of Chaos" pa je svoje usluge prispeval tudi Catleyev prijatelj, nihče drug kot slavni pisatelj fantazijske literature Michael Moorcock, ki je v svoji preteklosti kot pisec besedil sodeloval tudi s Hawkwind (nekaj časa je bil celo njihov član) in Blue Oyster Cult. Besedilo te skladbe se nanaša na sago o Elricu Melniboneju, Moorcokovo najbolj priljubljeno in znano zbirko povesti, ki še danes navdihuje številne glasbene izvajalce.

Mistično potovanje v kraljestvo norosti se začne, kako naslovu primerno, z odličnim "In The Beginning", ki ga odlikujejo nabrušeni Clarkinovi rifi, epski Catleyev vokal in razigrani "Wakemanovski" zvok Baileyevih klaviatur (od vseh klasičnih prog rock skupin je v njihovem zvoku najbolj očiten vpliv Yes). Ta že takoj ponudi s karakterističnim Magnum zvokom, ki prehaja od melodičnega rocka, krajših akustičnih trenutkov do simfonično rockovskih nians ter ponudi prvovrstno mistično vzdušje. Sledi neposreden prehod v hard rockersko naravnano in za skupino razmeroma netipično "Baby Rock Me", ki je opazno bolj pritlehna stvaritev s preprostim melodičnim refrenom, žgočimi kitarskimi pasažami in erotično izzivalnim vokalom. V drugi, inštrumentalno zabeljeni polovici za kratek čas zaide v nekoliko bolj eksperimentalne vode sicer pa idealna skladba za kakšno divjo polnočno zabavo. "Universe" je skupaj s svojim filozofskim besedilom čudovita mistična balada na kateri blesti predvsem Catley s svojim epsko-melanholičnim vokalom ob spremljavi večdelnih vokalnih harmonij. Za odlično simfonično melodijo pa poskrbi topel zvok klaviatur, predvsem melotrona in nežna spremljava akustične kitare.

Naslovni ep "Kingdom Of Madness" je vrhunec albuma in ena izmed Magnum klasik v kateri na najlepši način zaživi njihovo združevanje simfonične senzibilnosti in heavy rockovske energičnosti. V uvodu vsebuje krajše pasaže na akustični kitar in flavti nakar se prek dramatičnega rifinga in ritmičnega stopnjevanja prevesi v razburkano sekcijo kateri sledi prekrasen refren s flavto, mogočnim vokalom in spremljevalnimi harmonijami (nekatere več kot očitno potegnejo na tiste od Queen), ki je osrednja odlika te izvrstne kompozicije. Prog rockovske korenine s polno močjo zaživijo na izvrstni power baladi "All That Is Real", ki je prav tako zabeljena z odlično Catleyevo vokalno predstavo in številnimi raznovrstnimi pasažami na klaviaturah. Ne manjka pa tudi krajši inštrumentalni odklop z bravuroznimi kitarskimi pasažami. Zelo dobri, izjemno epski "Bringer" je več kot očitno navdahnjen po nekaterih Queen stvaritvah in v sebi združuje tako mistiko kot udarnost. Vsebuje skorajda heavy metalski rifing, dramatično stopnjevanje na klavirju in raznovrstnih tolkalih (med njimi kravji zvonec) in mogočne vokalne harmonije.

Obsedenost skupine s Queen ne izostane tudi na naviti "Invasion", ki že takoj na začetku ponudi operetne večdelne vokalne harmonije, ki nato prevladujejo skozi celotno kompozicijo. Nakar preide v dramatično stopnjevanje na bobnih, nabrušenim kitarskim rifingom ter zlobno obarvanim vokalom. Clarkinovih izvrstnih tercetnih kitarskih pasaž (nezgrešljiv vpliv Wishbone Ash, pionirjev na tem področju) pa se ne bi sramoval tudi noben NWOBHM band ter zgovorno nakaže kako so bili Magnum pomembni za nadaljnji razvoj heavy metal glasbe. Zelo zanimiva stvaritev je tudi že prej omenjeni fantazijski ep "Lords Of Chaos", ki je obenem ena najboljših stvaritev na albumu s številnimi eksperimentalnimi potezami na klaviaturah, funky utripom na kitari in še eno mogočno vokalno predstavo. Zaključna, nekoliko nostalgična, "All Come Together", ki je nabita z vrhunsko mistiko in epiko, je prav tako za vse prste polizat. Raznovrstni okraski na klaviaturah, predvsem na moog sintetizatorju in nasršene kitarske pasaže prek vokala pripovedujejo še eno izmed Catleyevih dramatičnih zgodb. To je še ena izmed tistih kompozicij na katerih so bile razvidne njihove simfo prog korenine in odličen zaključek albuma.

"Kingdom Of Madness" je izvrsten prvenec, katerega v ustreznem ravnovesju odlikujejo imenitni epski aranžmaji, bogate melodije ter prevladujoča mistična atmosfera. Po mojem še danes spada med njihove najboljše izdelke zato se ga lahko brez ovir označi za klasiko art rocka, ki je s svojim zvokom vplivala na mnoge prihodnje skupine, tudi na žanr, ki je v 80-ih poznal znan kot neo prog rock. Kot najbolj progresivno rockovsko zveneč album v njihovi celotni diskografiji ima še danes potencial da lahko navduši tudi tiste, ki sicer Magnum ne štejejo med skupine katere bi odlikovala pretirana eksperimentalnost in se jih najbolj spomnijo predvsem po njihovih melodično rockovskih/AOR uspehih v 80-ih. Večina skladb za "Kingdom Of Madness" je bila ustvarjenih že leta 1976 vendar je pretirano odlašanje povzročilo, da je album izšel šele dve leti kasneje, ko se je vmes že pojavil punk in posredno vplival na odsotnost večje komercialne odmevnosti, katero bi sicer lahko zlahka dosegel glede na uspehe, ki so jih tisti čas uživali že prej omenjeni ameriški art rockovski bratranci Kansas in Styx, skupini s katerima je Magnum družilo še največ slogovnih podobnosti, čeprav so bili vselej pristna inkarnacija unikatne britanske mističnosti po Tolkienovem receptu.