"Medeni tedni", ki jih je Waters po kariernem preporodu z založbo Blue Sky preživljal s svojo zvezdniško spremljevalno zasedbo, so se z odhajanjem 70tih let počasi bližali koncu. Bolj kot ne običajna trenja v medsebojnih odnosih so še dodatno podžgali plameni sumničavosti, ki so se vse raje nastavljali okoli številnih poslovnih nesoglasij. Ta so s koncem leta 1980, torej le nekaj mesecev po zaključku snemanja albuma, odnesla glavnino Watersove spremljevalne zasedbe. Duh neskladnosti je na albumu močno prisoten, zrcali se v težki izvedbeni okovanosti nekaterih skladb, ki tudi za Waterove standarde izzvenijo v neznačilno temačnem tonu.
Zvočna slika albuma je kakopak monolitno, bolje rečeno starokopitno bluesovska. S tem je seveda mišljeno, da Waters kljub prisotnosti Johnnyja Winterja in s tem neizogibni "medrasni" predvsem med medgeneracijski konfrontaciji dveh različnih razumevanj same interpretacije bluesa, večinoma ostaja zvest glasbenemu izrazu čikaške scene 50tih let, torej zvoku druge generacije blues glasbenikov, kateri je sam tudi pripadal. "King Bee" iz rokava strese obilico teh starošolskih misli ovitih v preproste, s perverzijami na grobo ometane glasbene kalupe, ki polne značilnega žmohta kakopak paradirajo spremljane s plimovanjem intenzivnega čustvovanja. Že uvodoma navduši strašljiva potentnost naslovne skladbe "I'm a King Bee", pravzaprav gre za odlično priredbo klasike Slima Harpa iz leta 1957, ki je pred tem že nosila številne glasbene preobleke, bit njene duhovitost pa ostaja poleg famozne Rolling Stones verzije najbolje predstavljena prav v rokah Muddyja Watersa. Waters v nadaljevanju razvaja s pestrim naborom prvobitnega čikaškega rogoviljenja. "Too Young Too Know", "Deep Down In Florida", "Sad Sad Day" in bežna "No Escape From he Blues" so stvaritve odprtega in neizprosnega karakterja. Žal na testu skladateljske in izvedbene izvirnosti padeta "Mean Old Frisco Blues" ter "(My Eyes) Keep Me In Trouble", ki niti pod razno ne dosegata standardov predhodnic. Sploh slednja izzveni prazno, kot izsek neke precej dolgočasne serije improvizacij.
Kot rečeno "King Bee" tu in tam postreže z bleščečimi primeri dveh različnih tehnik umetnosti slide igre, lahko bi celo rekli da se za nekaj neprecenljivih trenutkov nehote prelevi v nekakšen vodič po poteh evolucije bluesa kot žanra iz izvirne starošolske magičnosti do njene kasnejše, tehnično nedvomno impresivnejše belske interpretacije. V bran slednje na albumu stopa stari dobri Johnny Winter, najbolj prepričljivo prav na "I Feel Like Going Home", kjer navdušuje pedantno rokovanje akustične kitare. Nasprotno se Muddyjev ton zdi nenaučen, torej predvsem intuitiven, s tem pa njegova interpretacija pridobiva na spontanosti, ter posledično tudi na ostrini. Waters zvok kitare vseskozi dopolnjuje s prepoznavno vokalno akrobatiko, na videz neatraktivno, a toliko bolj mogočno v smislu čutnosti. Oba pristopa se na nekaj mestih uspešno združita, najočitneje na prepotentnemu blues rokerskemu hibridu "Champagne & Reefer", kjer ob vpadljivi kitarski distorziji nase opozarja aktivnost orgličarskega maga Jerryja Portnoyja.
"King Bee" je daleč od vzorčnega primerka glasbene neponovljivosti, ki jo samo po sebi ponazarja lik Muddyja Watersa, kar pa ne pomeni, da na album manjka materiala za "pamčenje". Okoliščinam navkljub je album učinkovito razmerje med izrazno nepremakljivim in svežim razumevanjem bluesa, ki ponuja zadovoljivo bero intenzivnega glasbenega iskrenja, vrednega ostrega karakterja enega največjih mojstrov bluesa v zgodovini.
na vrh