Končno! Po šestnajstih letih pavziranja, izigravanja užaljenih princes in laganju svetu, da po plošči Down On The Upside ni bilo več kaj dodati in da je bil razpad edina prava rešitev, je svet deležen albuma, ki ni namenjen samo praznenju vaših denarnic, saj je osrednja vez predvsem glasba v vsem svojem umazanem alternativnem smislu. King Animal je visokooktansko čudo, ki premore vse tisto, zaradi česar je bil grunge s Soundgardni več kot le poigravanje s tremi akordi – veliko je ritmike, divjih in strupenih rifov, kljub zrelim letom pa so vsi vpleteni prekleto mladostni, vitalni in pripravljeni na izzive svetovnih odrov! Že po prvem poslušanju še tako naglušni poslušalec ugotovi, da je plošča stkana tako kot mora biti – z izkušnjami, vsebino in premišljenimi prijemi, ki so se, hvala bogu, v teh domala dveh desetletjih še bolj rafinirali, prečistili ter dobili tisto, kar bi Soundgardnom drugače nedvomno pošlo – strast in prekleto začinjen libido. Po plošči Telephantasm in vrnitvi iz senc pozabe že leta 2010 je kvartet s psihedeličnim metalnim krmarjem dobil nov zagon in produkt tega je izjemna plošča, ki ji lahko brez sramu in pomišljanja rečem album leta 2012!
King Animal je izdelek, na katerem se je četverica grungerskih zarotnikov zaprla v studio s potentnim producentom Adamom Kasparjem, ki je zakrivil malo morje izjemnih plošč, poleg Foo Fighters plošče One By One in There Is Nothing Left To Lose pa je zvokovno podpisan tudi pod QOTSA album Songs For The Deaf, Pearl Jamom je nalil čiste vode na albumih Riot Act in Pearl Jam, zaradi njega pa tudi Eddie Vedder zveni še bolje na svojem avtorskem prvencu Into The Wild. Lahko bi dodali še delo z Mudhoney, Cold, R.E.M, Nirvano in še morjem drugih, a kljub izjemnim referencam bi lahko plošča zvenela bedno če ne bi imela lastne mase in potenciala in, verjeli ali ne, premore King animal vse atribute kozmične črne luknje, obenem pa energetsko polni ves spekter med levo in desno polovico možganov, intenzivno zaljubljanje pa traja od prve sekunde pa do izzvena zadnjega akorda na malce več kot 50-minutni časovnici, ne da bi se vmes za eno samo sekundo dolgočasili! Seveda – če ste vsaj pol toliko entuziastični nad strupeno umazanijo in razglašenostjo devetdesetih, za katere bi bil pripravljen sam moriti!
Otvoritvena skladba Been Away Too Long je krasen uvod v to, kar vas čaka. Chris in Kim se na razpoznaven masivno distorziran način poigravajo z ritmiko in podkrepljenimi debelimi akordi, po počivanju v Pearl jamih pa je veliko dela doletelo tudi izjemnega Matta Camerona in enega bolj potentnih basistov grungerske dobe, a še vedno vitalnega Bena Shepherda. Kot poje Chris – lahko bi prehodili tisoč milj in prišli nikamor, končni sklep pa je, da so se Soundgarden vrnili na mesto, na katerem so sestopili s svojega vlaka misli in čustev ter izboljšani naredili most med prejšnjim in tem milenijem, ne da bi postali preživeti in starikavo usmrajeni! Kocke so vnovič padle, Soundgarden pa orjejo ledino z elanom, ki ga v zadnjih letih prejšnjega glasbenega življenja celo niso več premogli. Dokaz za to, da ni nič naključje, je skladba Non-State Actor, ki bi lahko padel v celostni okvir izjemne plošče BadMotorFinger, tudi večkrat nagrajeni Superunknown pa je le meter, s katerim si Soundgarden merijo višino pretoka misli in idej, ki jih na slehernem albumu pošiljajo prek radijskih valov v vašo podzavest, dragi poslušalci. Morda je bil izlet v solo kariero potreben, da je gospod Cornell izpraznil mošnjo vseh puhlih semen, Audioslave so dali nov pogled na ustvarjanje bolj dinamične in ne tako zamorjene glasbe, ki so jo Soundgarden še kako znali ustvarjati. King Animal je izdelek, ki ga Soundgarden ustvarjajo pod polnim šusom mentalnih steroidov, kofeina in adrenalina, ki je domač vsem tistim glasbenikom, ki se želijo pred svetom dokazati in ki vedo, da niso zreli za prezgoden odpis in penzijo.
By Crooked Steps je bolj psihedeličen trip, četverec pa z metriko skladbe Rusty Cage izpoveduje, da je novo pridobljena vera v moč in utripe izboljšanih src namenjena lastni zabavi in krepitvi vsega pozitivnega, staro navlako pa so možje, hvala bogovom, pustili za sabo. A Thousand Days Before je bolj umirjen trenutek plošče, v maniri albuma Down On The Upside pa se v skledo čustev cedijo tako mehkobne akustike kot zamaščene distorzije, zaradi katerih ni Kimu Thayilu in Chrisu Cornellu dorasel čisto vsak gumpec. Nadalje – skladba Blood On The Valley Floor – povrne kazalce metronomskih ur v sfero nižjih obratov, Soundgarden pa s sebi lastno mogočnostjo sto tonskega ledolomilca lomijo zaplate ledu okoli srčnih membran še zadnjih okostenelih fosilov, ki so po letu 1996 nehali upati na pravo mero depresije, svetobolja in udarnosti v isti malhi. S preciznostjo kristalno čistega skalpela se v celoto lepo vtke tudi skladba Bones Of Birds, ki je po svoji uglašenosti podobna kombinaciji skladb Blow Up The Outside World, Burden In My Hand in Black Hole Sun. Pri Soundgardnih mi je bilo od nekdaj seksi to, da jih je mogoče primerjati zgolj s samimi seboj, po sladkih melodičnih vokalnih refrenih strupeno dobrega Cornella, ki mu tako lepo paše kombiniranje na terce in kvarte tako basista kot izjemnega bobnarja. Nadaljevanje je celo stonersko pospano, z blueserskim alter poigravanjem z živčnimi končiči pa skladba Taree vstavlja v kalejdoskop misli podobe nekdaj mogočnega niza imen, ki so tkala izjemno glasbo ter umirali zaradi prevelikih odmerkov heroina, Cornell pa na svoj način poda hommage preminulemu pevcu skupine Alice In Chains in Mad Season, poleg silhuete Laynea Staleya pa se v mestu duhov lahko najde še kdo ... Attrition zveni tako, kot bi ga spisale kamenodobne kraljice Queens Of The Stone Age, sočni sokovi kratkega interluda pa pričarajo tako trdno erekcijo, o kateri je marsikdo zadnjih nekaj let le sanjal. Te popolnosti ne uniči niti akustična oklestenost zelo všečne skladbice Black Saturday, ki se z očitnim novim hitom, skladbo Halfway There prikrade v bolj robustno celoto stihijsko in tako sugestivno mogočno, da odpade upanje na karšenkoli upor in zanikanje, da se vas plošča ni dotaknila. Tudi precej bolj kaotičen in soundgardenovski izstrelek dobro artikuliranega kaosa in depresije, skladba Worse Dreams, ne uničuje celovitosti podobe in izjemnosti doživetja, ki ga album o kralju živali v vrtovih popolnega zvoka servira brez mašil, puhlic ali slabega, gnilega in mehkega tkiva odvečne tolšče, preostali dve skladbi, komada Eyelid's Mouth in Rowing, pa kronata šesti celovečerec seattleskih bogov hrupa in moderne psihedelije v maniri, po kateri bomo v bodoče vsaki večer prižgali svečko in zmolili kakšno iskreno molitev, da se Soundgarden ne premislijo in vnovič stopijo na nasprotne bregove v svoji kreativni garaži ...
King Animal je dostojen povezovanja z zvokom deževnega mesta Seattle, Soundgarden pa so poleg redkih preostalih praporščakov mogočnega epskega zvoka devetdesetih ostali zvesti svojim počelom, zvoku in delovni etiki. Čas za vrnitev je ravno pravšnji, saj ni dobre godbe nikoli preveč, ob vsesplošni podhranjenosti scene pa se najlažje stavi na že preverjene dirkalne konje, ki so, letom navkljub, vnovič poudarjam, vse prej kot zguljena kljuseta, ki jih kliče mesarjev žig in deportacija v Horse Burgerjevo restavracijo hitre hrane. Šesti studijski celovečerec ameriških polbogov grungea je še kako sočen, živ in primeren za mnogotere izlete v deželo Nije, panteon svetih imen preteklosti pa si zasluži osvežitev, prevetritev ter z zlatimi črkami poudarjeno dejstvo, da niso vsi povratniki gnani na odre in studie zgolj zaradi finančnih razlogov. Soundgarden poleg finančnega interesa premorejo tudi prekleto velik občutek za negovanje duše in oživljanje donedavno pozabljnih idealnih definicij tega, kakšna bi dobra glasba vedno morala biti!
na vrh