Nerodna, a obenem zabavna reč se je leta 1983 pripetila fantom iz legendarne ameriške arena/prog rockovske skupine Styx in to potem, ko so nanizali kar štiri multi-platinaste albume zapored, kar je še danes svojstven rekord, s katerimi so se zavihteli na vrhove tedanjih radijskih lestvic. Tega leta so namreč izdali svoj enajsti studijski album, konceptualno hiperpompozno rock opero z naslovom »Kilroy Was Here« preko katere so zaradi pretencioznosti, ki je tokrat šla nekoliko čez rob dobrega okusa, po domače povedano ubili arena rock in ga za lep čas potisnili v pozabo. Album je bil, kljub temu da je bila koncertna turneja ob njegovi promociji popolna finančna polomija, sicer komercialno uspešen in je skorajda dohitel uspeh predhodnikov, vendar so nesoglasja med člani povzročila, da so Styx takoj po koncu turneje razpadli in se na sceno vrnili šele leta 1989.
Glavni krivec za začasen razpad je bil gotovo klaviaturist in pevec Denis DeYoung, stvaritelj enega najbolj pretenciozno pompoznih konceptov vseh časov, kateri je doživel tudi megalomansko odrsko produkcijo med »Kilroy Was Here« turnejo. Med slednjo so predvajali celo kratek uvodni film, medtem ko so posamezni člani skupine igrali glavne like iz koncepta, kar je bil višek DeYoungovega pompoznega kiča, primerljiv s plesom kralja Arthurja in njegovih zvestih vitezov na ledu v solo režiji legendarnega Yes klaviaturista Ricka Wakemana, davnega leta 1975, kar še vedno ostaja nekakšen vrhunec odrskega konceptualnega pretiravanja, vsaj kar se progresivnega rocka tiče.
»Kilroy Was Here« pripoveduje družbeno-kritično zgodbo o bivšem rock zvezdniku po imenu Robert Orin Charles Kilroy (na odru ga je igral DeYoung), kateri prebiva v distopični prihodnosti, kjer so roboti postali del človeškega vsakdana. Fašistoidna totalitaristična oblast, ki prek robotov in svojega vrhovnega propagandista, versko blaznega evangelista 'doktorja Krepostnega', Everetta Righteousa (na odru ga je igral kitarist in pevec James Young, medtem ko sta mu družbo v vlogi njegovih telesnih stražarjev delala brata dvojčka Panozzo), kateri nenehno pridiga o pohujšljivosti težkega metala, vlada narodu z železno pestjo in je temu primerno prepovedala vsako obliko glasbe, še posebno za mladino kvarni rock.
Policijski roboti japonske izdelave se odpravijo na lov za upornikom Kilroyem, kateri še naprej nadaljuje z igranjem glasbe in poskuša ukaniti tiranski režim. Doktor Krepostni ga ujame in vrže v celico, vendar se mu posreči pobegniti. Kilroy se nato s pomočjo robotske maske in kibernetičnega oklepa našemi v enega izmed robotov-ječarjev ter si nadene ime Mr. Roboto, da bi se lažje neprepoznaven prebil na varno območje. Mimogrede, vsi roboti v službi fašističnega režima se imenujejo Robototi. Iz tega abotnega imena še danes zbijajo šale številni popularni mediji. Korporacijska združba za izdelovanje igrač Mattel je celo eno izmed figur iz serije Gospodarji vesolja že kmalu po izidu tega albuma poimenovala Roboto, medtem ko so si naslov te kultne skladbe kasneje privoščili tudi Simpsoni. Kilroy na koncu zgodbe sreča mladega glasbenika z imenom Jonathan Chance (na odru ga je igral kitarist in pevec Tommy Shaw), kateri se nahaja sredi posebne misije, da rock glasbo znova oživi. Tako vzklije novo upanje za odločilni upor proti režimu.
Več koto očitno je, da se je DeYoung pri konceptu deloma zgledoval po mojstrovini Franka Zappe »Joe's Garage« (1979), kjer je bila glasba prav tako prepovedana, čeprav vse nadaljnje primerjave v trenutku odpadejo. Navdih pa je dobil tudi v gonji določenega kroga ameriških kongresnikov proti vsem oblikam 'nemoralne' rock glasbe in njihovo obsedenostjo s subliminiranimi sporočili, ki je ravno tedaj potekala z vso silovitostjo. Mimogrede 'Kilroy Was Here' je popularna fraza s katero Američani od druge svetovne vojne dalje, ko se je prvič pojavila, označujejo določeno vrsto grafitov, ki prikazujejo plešastega možiclja, ki z dolgim nosom in rokami visi čez zid.
Aboten in stokrat prežvečen Orwellovski koncept gor ali dol »Kilroy Was Here« kot celota sploh ni slab album, saj se na njem nahaja kar nekaj odličnih del, medtem ko tudi tisti trenutki, ko se zdi, da je band v že skorajda absurdnem napihovanju pomp rockovskih mišic presegel samega sebe kar se tiče dobrega okusa, po testu časa še vedno ponuja obilo dobre zabave in celo smeha. S tem se že takoj lahko označi razvpito, že prej omenjeno kultno klasiko »Mr. Roboto«, daleč najbolj prepoznavno stvaritev in osrednji single z albuma, katera je s svojim eskperimentiranjem s sintetiko, abotnimi 'štanc' ritmi in obupnim besedilom tako kičasta, tako butasta, tako absurdna, da je na koncu celo že dobra. Repetativne sintetizatorske linije s svojim elektronskim zvokom posrečeno ustvarijo ambient popolne robotizacije, medtem ko je DeYoungova teatralna pevska predstava na čelu s hipnotičnim 'domo arigato Mr. Roboto' refrenom sodi med najboljše v njegovi karieri. Ni treba omenjati, da so bile kitare tu v produkciji popolnoma porezane. Kar težko je verjeti, da je ta notorična Styx klasika dandanes, zlasti med Američani, tako rekoč že kulturni fenomen, skorajda na takšni ravni kot Cuck Norris.
»Cold War«, kjer vlogo glavnega vokalista prevzame Shaw, je nekakšna mešanica klasičnih in 'sintetičnih' Styx s krepkimi kitarskimi fazami in bobnarskimi prehodi ter 'nintendo'spremljavo na sintetizatorjih. Eksperimentiranje s tedaj inovativno obarvano sintetizatorsko tehnologijo je bilo v tem obdobju sila popularno, zato jim je glede tega lahko danes marsikaj oproščeno. Pocukrana DeYoungova ljubezenska balada »Don't Let It End«, ki vsebuje vse značilne karakteristike za skladateljski in pevski pristop tega legendarnega klaviaturista, je bila poleg »Mr. Roboto« drugi hit single z albuma. Navkljub saharinskemu besedilu vsebuje prijetno melodijo na čelu s simfoničnimi aranžmaji in epski refren, kateri je ovenčan z nostalgičnim ambientom pa tudi kitarske harmonije so to pot resnično izvrstne.
Melodični rocker »High Time«, tretji single z albuma, še ena stvaritev v srednjem tempu, ki vsebuje tudi pihalne aranžmaje, sodi med manj navdahnjene trenutke albuma, kjer še najbolj navdušijo odlične vokalne harmonije pod DeYoungovim poveljstvom. Toliko bolj zabavno izpade naslovu ustrezno udarni trdi rocker »Heavy Metal Poisoning«, Youngova vokalna parodija na lažni moralizem ameriških verskih gorečnežev in domnevana satanistična sublimirana sporočila v rocku. Epski refren je pospremljen z mogočnimi vokalnimi harmonijami, masivnimi bobnarskim prehodi in krepkim kitarskim rifom. Eden boljših trenutkov albuma je tudi epska power balada »Just Get Through This Night«, ki se odpre kot akustična zadušnica na valovih klavirja in pod Shawovim melodičnim pevskim poveljstvom dokler ne sledi prehod v bolj temperamentno sekcijo, kjer ne manjka tudi gastronomska kitarska solaža.
»Double Life« je še en odličen trdi rocker, katerega bi se lahko celo označilo kot skriti biser albuma, saj vsebuje epske vokalne harmonije pod Youngovo gromoglasno in Shawovovo melodično vokalno taktirko ter mogočen kitarski rif, kateri je oplemeniten z duhovitimi aranžmaji na sintetizatorjih in igrivimi pihali. »Haven't We Been Here Before« je še ena Shawova melodično rockovska balada z eteričnimi aranžmaji na klavirju in akustični kitari, kjer Styx vnovič demonstrirajo svoje vselej osupljivo mojstrstvo epskih vokalnih harmonij. »Don't Let It End (Reprise)« je nekoliko nedomiseln zaključek tega konceptualnega dosežka, saj se, kot pove že njegov naslov, na njem ponovi osrednji »Don't Let It End« motiv pa tudi osrednji motiv »Mr. Roboto« s spremenjenim besedilom in Shawom v zmagoviti vlogi glavnega vokalista in konceptualnega rock zvezdnika Jonathana Chancea.
»Kilroy Was Here« je brez trohice dvoma v vsej svoji konceptualni absurdnosti najbolj zabaven eksperiment v povesti legendarnih čikaških arena rockerjev, ki so na njem opravili obredni samomor pretencioznosti in za lep čas izginili z vrha ameriške melodično rockovske scene. To je najbolj kontroverzen album v povesti Styx, ki še danes poraja številna mešana občutja in burne razprave med privrženci skupine in ima vsaj toliko nasprotnikov kot zagovornikov. DeYoungov hiperpompozni koncept je v dobrem in slabem obtežilni kamen tega sicer glasbeno na moč solidnega dosežka v katerem se da brez problema uživati, če se ga ne vzame preveč resno. O tem kakšno mnenje imajo preostali člani skupine, se pravi Shaw in Young, ki še vedno nadaljujeta z ohranjanjem imena Styx, o tem albumu najboljše pove podatek, da po DeYoungovem odhodu leta 1999, v živo niso izvajali niti ene skladbe z njega in tega se še danes držijo.
na vrh