Če je kje, kdo pod svetlim soncem doline šentflorjanskie pravi naslov za to, da se njegovemu artizmu doda predznaka »D.I.Y.« (stori sam) in »indie« (neodvisen), potem je to zagotovo neukročeni kitarski guru in veliki glasbeni vizionar z Jesenic Grega Habič. Obrnila so se tri leta od albuma »Open Heart Surgery«. Kot bi mignil. In tu je novi album. Znova pogojen z Gregovim edinstvenim glasbenim karakterjem. Temu pa ni enak nihče. Zato je tudi »Kill the Engine« pravi naslov za vse najbolj zahtevne in čuječne glasbene gurmane, ki znate sebi privoščiti le najboljši glasbeni eksperiment, ki pa ne prenaša oziranja po klišejih in generičnih, že preizkušenih glasbeni vsebinah. Oponašanju je vstop tokrat znova strogo prepovedan!
»Kill the Engine« je v prvem delu izrazito mračen (otvoritvena A World) in krepostno metalsko povampirjen. Torej ekstremno hrupen. A govorimo o začetnem delu. Ta bljuva ogenj in se ne zadržuje v sproščanju decibelov. Thrash skrižan z progresivno noto eksperimentalnega čudaštva, odzvanja znova sveže, adventivno in samoniklo. Kot je samoniklost sicer prvi naslov vsega preteklega lika in dela tega velikega glasbenega mojstra, tako je ta s svežino zadržana na novem albumu »Kill the Engine«. Iztirjeno našopirjeni razbijač »A World« razgrne ves umetnikov stud nad razčlovečenjem »civiliziran« družbe, ki tava v breznu čustveno in duhovno oropane osirotelosti, brez kančka postave in časti do moralnih vrednost in sočutja najbližjemu. Ko izlije Grega v tej uvodni metalizirani fantastiki ves svoj žolč in bes nad kvazi-moralizmom dušebrižnih pastorjev, se album dvigne skozi dve vrhunski skladbi. Prva Diluted je odlična zmes jazz fuzionstične veščine, zapoprane z metalskim frazami, kjer mojstrsko razpenjajo vsebino kitarskih fraz melodično razgibane bas linije in kot posebna začimba v mirnih pasažah milozvočje klavirja. Z Gregom sodeluje na tej skladbi znova prekaljeni ameriški glasbenik in njegov veliki tovariš Jesse Adams. Adamsov hip-hop-erski vložek se bolje v kompozicijo ne bi mogel umeščati. Srborito in nepopustljivo pridiganje! Tretja skladba Cerberus predstavi skladbo pod katero so združili svoje izvedbene moči trije kitarski mojstri. Prvi je seveda Grega, ki je kompozicijo v svoji ideji prinesel za album, svoja ščepca virtuoznih veščin, pa sta dodala prekaljeni Mark Lemer in mladi Tim Draksler (Cordura). Gre za instrumental nepredvidljivih preobratov razpoloženjskih stanj in imenitne simbioze treh kitar, kjer ni težko razločiti ekspresivnih pristopov vseh treh mojstrov, kar seveda dodaja skladbi dodatno zanimivost (zaželeno komponento »art čudaštva«) in nadgrajuje njene kvalitete.
Uvodna jeza je mimo. V nadaljevanju prinaša album več umirjenosti, Grega preizkuša v nadaljevanju albuma združevanje nekaterih idej, ki jih do tega dne na predhodnih albumih še ni preizkušal. Prva je Under A Big Black Cloud, kjer veže svoje eksperimentalne jazzovske linije na vzorec kapljanja vode (»črni oblak«), kar vsaj po zvoku sodeč izvira, kot kapljanje vode iz držala za tuš v domači kadi (a to je le ena od možnih asociacij). Mirna, melanholična skladba, kjer udejanja Grega svoj prirojeni talent in občutek za nepredvidljivost prožne kinetiko sicer izjemno kompatibilnih vodilnih fraz, skozi katere zasije velika ekspresivna moč jazzovskih karakteristik, ki jih nosi um genija Grege Habiča. Tired Of Everything je tipični art kitarski rock komad, ki enkrat več pooseblja ekspresivni unikat Gregove glasbe. Na svoj način je primerljiv s skladbami tujih kitarskih magov velezvenečin imen, kot sta npr. Paul Gilbert ali Tony MacAlpine.
Pri Gregi Habiču je nujno treba upoštevati dejstvo, da je element neo-klasicizma potisnjen v ozadje, v kolikor je prisoten (naslovna skladba). Grega postavlja v prvi plan vselej element jazz glasbe in tega večkrat modro spaja s svojim občutkom za muzikaličnost (Turn the Knife). Do tega pa pristopa seveda, kot pravi samorastniški virtuoz, ki sledi le svojemu srcu in se požvižga na sleherne trende. In to šteje. Album »Kill the Engine«, je nov absolutni unikat in nova razvojna točka sedaj že otipljive diskografske zapuščine tega glasbenega mojstra, ki ga žene k ustvarjanju nepotvorjeni notranji klic svobodnjaškega eksperimenta. Grega zna torej »stopati« s eksperimentalne stopalke za plin in odpreti prostor melodiji, vselej kadar to nalaga potreba po vzdrževanj kompaktnosti sklabd (izhod odlične Never There), ta element pa se mojstrsko iskri tudi skozi zaključno blago bluesovsko in celo country-jevsko »zapognjena« Goodbyes.
Novi album prinaša znova izredno variabilno mero glasbenih idej. Predvsem ga okarakterizira izredno hrupni uvodni del treh skladb ter kasnejše »zvočno umirjanje«, kjer nadvladajo elementi jazzovskega eksperimentiranja ostale žanrske elemente. Na novem albumu je Grega še nadgradil organskost zvoka v produkciji, ob nekaterih silno smelih potezah rabe modernih zvočnih tehnik (Diluted). Na trenutke silno mračen, melanholičen album, ki izraža na moč pristno občutja, emocije in strasti Grege Habiča, kot individuuma ter umetnika. Je nov pristni dokument intelektualne uporniške drže, ki jo lahko iztrži poljuben individuum na polju glasbene umetnosti. Album, ki zadržuje in poglablja edinstveno glasbeno izrazoslovje s katerim nas razvaja in bogati slovenski glasbeni prostor veliki glasbeni guru in mojster Grega Habič. V novem mileniju velja, da ostajajo glasbene stvaritve ušesom večkrat prikrite. Novi časi pa prav tako ne obetajo nič dobrega, zato se boste morali tudi v prihodnje zanašati le na lastno glasbeno percepcijo, ki vas bo popeljala k bistvu, katerega iščete v glasbi. V kolikor želite stopati po poti glasbene purifikacije, morate nujno »preglodati« tudi novi album Grege Habiča.
»Kill the Engine« je torej nova mojstrovina nove nevsakdanjosti art svežine, ki jo pooseblja na moč prodorna karizma glasbenega vizionarstva tega darežljivega slovenskega glasbenega umetnika. Grega Habič sledi tudi z novim albumom edinstveni kvaliteti mnogoterega idejnega stapljanja in nam prinaša še en studijski briljant.
na vrh