Skupina, ki je z dvema albumoma v žepu razkrila svoj izrazni pečat, je množice pripravila do tega, da je približno že vedela kaj pričakovati od tretjega albuma skupine. Takrat pa so se odločili za odlično potezo presenečenja. Lotili so se predelav skladb, ki so jih sami poslušali v letih "teenagerstva". V primeru Nicka Cavea in njegovih The Bad Seeds je po tej plati bila zmaga v naprej zagotovljena. Figura samega Cavea, kot glasbenega interpreta je na miljo unikatna in edinstvena, pravzaprav neponovljiva. Če k temu dodamo popolno prilagojenost na Caveovo glasbeno izrazoslovje s strani spremljevalnega dela ekipe The Bad Seeds in vstavimo vse skupaj v formulo, dobimo v izračunu album, ki praktično na prvo uho deluje avtorsko, sebi lastno. Torej originale so povsem "slekli" in jim nadeli preobleko sebi lastne glasbene percepcije in avtorske karizme. Le po tej plati, pa zgleda, da je izdaja takšnega albuma sploh smiselna. Ob tem si prikličem rad za vzporednico tudi podoben trik iz leta 1973 Davida Bowieja, z njegovim albumom "Pin Ups".
Da se Nick Cave And The Bad Seeds tovrstnih izzivov prav v ničemer ne boje ali ne sramujejo, dokazuje že podoben izlet pred dvema letoma na prvencu "From Her To Eternity" (1984), ko so fantje nadvse prepričljivo prestrukturirali original L. Cohenove Avalanche.
Ker se je Cave zavedal nove konfekcije, ki jo nosijo tako prirejene pesmi v njegovih rokah, si je vzel še košček več umetniške svobode in se poigral z originali naslovov samih skladb, jih malenkost spremenil ter na tak način še izpostavil razmik med originalom in priredbo ali drugače rečeno, dodatno zabrisal sled med tem kaj je original in kaj priredba. Včasih se njegova interpretacija močno odklanja od originala (npr. The Hammer Song, priredbe originala skupine The Sensational Alex Harvey Band, ali Hey Joe, priredbo originala Williama Robertsa, ali Sleeping Annaleah, priredba originala Toma Jonesa).
Album daje občutek, kot da so v tistem času fantje komaj čakali da se zakopljejo v delo. Z energijo in idejami nikakor niso varčevali. Poizkušali so prav vse, kar jim je narekovala ustvarjalna domišljija. Zvok skladb je zgoščen, izraz skladb deluje na trenutke prav demonsko vražje (I'm Gonna Kill That Woman, priredba originala Johna Lee Hookerja), spet v drugem trenutku hladno, oddaljeno in nad vsem posebej mračno (The Singer, priredba originala The Folk Singer Johnnyja Casha, že omenjena Hey Joe, Muddy Water Phila Rosenthala). S tem ko so se lotili za po vrhu še All Tomorrow's Parties Velvet Underground vse skupaj meji že na pravo izzivanje. Original omenjene skupine, je v vsem tako poseben, kar izhaja iz značajskih lastnosti samih Velvet Underground ujete kemije skupine v studiu, da si je drugačno verzijo od originala težko predstavljati. Za primerjavo rečem tole. V življenju še nisem slišal priredbe Pink Floyd originala, ki bi bila sploh dostojna priredbe originala. No Nick Cave in The Bad Seeds so le iz drugega testa. Sprva jih je resnično bilo malce strah. Spoštljivo in previdno so to skladbo nastavili povsem v baladni drži, no a ko so jo hoteli spraviti v realnost, je ta izpadla nadvse hrupno, z izrednim kontrastom med zborom mogočnih možatih vokalov in disonantno disperznim zidom, ki ga ustvarja kitara. Grozljiv občutek poslednje molitve.
Po drugi plati je potrebno izpostaviti še eno veliko novost. Ko se je Nick Cave loteval priredb kot sta denimo Something's Gotten Hold Of My Heart ali By The Time I Get To Phoenix, se je moral spoprijeti s kanček spremenjenim načinom petja. Ni namreč zadoščalo le njegovo punkovsko bevskanje ali odsekano frenetični izbruhi, z vselej obvezno prisotno namerno disonanco sebi lastnega akcenta, pač pa je moral iskati v izrazu nekaj več. Tako je npr. v omenjenih skladbah učinkovito izpostavljen kontrast med Caveovim (dotlej še nepreizkušenim) "konvencionalnim" pristopom in refrenom, v katerega se znova zaje sapica Cavevega nadležnega diletantstva. V tem konvencionalnem načinu petja je možakar odkril, da je njegov talent pevske interpretacije še v mnogočem neizkoriščen, ali raje recimo neraziskan, kar je pomembno vplivalo na njegov nadaljnji razvoj, kot tudi na samo podobo naslednjih Caveovih albumov.
"Kicking Against The Pricks" je izreden poklon glasbeni zapuščini izvajalcev, ki so Nicku Caveu And The Bad Seeds še posebej prirasli k srcu. Kombinacija popularnega prapočela glasbe, bazirajočega na koreninah bluesa, južnjaškega gospela, country glasbe, Americani, s podčrtajem na izkrivljenem rock n' rollu, je rezultirala v albumu, ki ga krasi odlika brezčasne umetnine, z unikatno izrazno močjo, izredno kohezijo in zaznavanjem vselej skrajno občutljivega Nicka Cavea in njegove spremljevalne ekipe. Ne glede na dejstvo,da so na njem priredbe, so te tako spremenjene, da deluje album enakovredno ob boku svojim mlajšim in starejšim bratom v diskografski zbirki Nicka Cavea, saj daje občutek, kot bi bil sestavljen iz avtorskega materiala. Tudi sestava zraka po izdihu ni več enaka, kot ob vdihu.
na vrh