Ki naj bi pomenil življenjsko silo in glasba, ki se nahaja na albumu asociacije, ki se narišejo ob tej besedi popolnoma povzema. Ki je živahno popotovanje, polno vzponov in padcev, polno mirujočega morja na eni strani in neizprosne moči narave na drugi. Vmes pa Devin ujame človeka kot "ujetnika" tega sveta, razpetega med duševnim mirom in vojno. Tako nas Devin na Ki popelje s senzibilnimi kitarskimi linijami uvodne A Monday, ki se zlije v ezoterično Coast. Townsend z genialnimi, a preprostimi aranžmaji ustvari sanjavo, skorajda ezoterično atmosfero, ki jo zaključuje prelep in čist vokal, za katerega bi lahko rekli, da je popolna slika prerojenega in umirjenega Townsenda. Če bi bilo skorajda logično pričakovati zvočni zid po katerem je slovel Devin predvsem z ustvarjanjem Strapping Young Lad materiala pa Ki večinoma ponuja popolno nasprotje. Že Coast je tako poln groovy bas linij in minimalističnega, a pestrega in premišljenega bobnanja izpod rok legendarnega Durisa Maxwella (The Temptations, Jefferson Airplane, Gene Simmons, ...), Devin pa neznosno lahkotnost bivanja dopolnjuje s preprostimi, a neverjetno ambientalnimi linijami in atmosferičnimi efekti. A Devin kljub izgubi skulleta in očiščen drog še vedno pokaže zobe in svoj drugi jaz, ki ga je tako dobro izpopolnil s Strapping Young Lad. Skoraj samodestruktivni del Devine duševnosti izbruhne na plano v odlični, brutalni Disruptr, v kateri Townsend dodobra izmuči glasilke z agresivnimi growli in kričanjem ter tako še enkrat znova dokaže svojo kameleonsko vokalno sposobnost. Na eni strani je tako "budistično" umirjen, pripovedujoč starec z žametnim glasom, na drugi pa s kruljenjem in kričanje psihopat sredi orkana. Čeprav deluje Ki večinoma kot izjemna izpovedna lirika, polna simbolizma in nadčutnega zaznavanja, ki jo Devin in bend genialno prenesejo v glasbo, pa Devin ne bi bil stari dobri Devin, če ne bi nekje na sredini navidezne resnosti presekal z zajebantsko Trainfire v katero nas popelje z noro vokalno interpretacijo Elvisa s katero komad dobi prizven rockabillyja, besedilo pa govori o internetni pornografiji s katero je bil zasvojen tudi Townsend. Da je Ki mehka, nežna pripoved, polna intimnosti in subtilnosti lepo dokazuje Lady Helen, prelepa akustična balada, verjetno posvečena Devinovi ženi. Vrhunec album doseže v naslovnem epu v katerem se v vsej svoji lepoti razkaže Devinov vesoljski, eterični pristop k igranju kitare, ki napetost ustvarja s počasnim stopnjevanjem mehkih melodij, ki na vrhu eksplodirajo v Strapping Young Lad/Infinity večplastni vulkanski izbruh z visokoletečimi vokali, preden orkanski veter ne preneha in se spremeni v nežen vetrič. Album izvrstno zaključi ambientalna Demon League, ki tako z A Monday tvori močan steber, neverjetnim silam in energijam, ki jih je Devin zaprl na Ki.
Ki je verjetno nekaj kar od Devina ne bi pričakovali v najbolj divjih sanjah, a bi hkrati vedeli, da le čakamo, kdaj bo stopil izza vogala. Ki je album poln subtilnih trenutkov na eni strani in brutalnih, mogočnih izbruhov na drugi, je album poln nežnih čistih vokalov in surovih, agresivnih kruljenj, je hkrati popoln "chill-out" album, a obenem neizprosen in utrujajoč vlakec smrti s krutimi vzponi in padci, je album poln "trademark" Devinove norosti in je album, ki lahko ponosno stoji bo kateremkoli Townsendovim izdelkom iz preteklosti. Ki ni ne Strapping Young Lad, ne Devin Townsend Band, je preprosto in jasno, Devin Townsend.
na vrh