Resnica je, spet, nekje vmes. Arch Enemy že vse od Wages of Sin največje adute stavijo na ultra moderno, kristalno čisto produkcijo, ki pa je glasbo vse prevečkrat spremenila v klinično sterilen moderen in melodičen death metal. Daleč od tega, da bi prav vsi albumi z Angelo Gossow zveneli slabo, a surovosti, nebrzdane agresivnosti in fantastičnega zlitja tehničnosti in melodičnosti Arch Enemy niso dosegli že lep čas. Podobno težak zalogaj je tudi Khaos Legions, saj album nikakor ni slab le mnogo več melodije in mehkobe ga občasno kot uteži vleče močno k tlom. Nova plošča Arch Enemy predstavlja še v bolj lahkotni in mehkejši luči, saj bi lahko večina skladb albuma zvenela povsem power metalsko, če bi jim sneli rohneč Angelin vokal. Poskušajte odmisliti vokale v komadu No Gods, No Masters in kaj hitro vas bo spomnil na kakšne Stratovarius (resda za časa njihove zlate dobe). Po dolgočasnem, brezumnem intru z neverjetno klišejskim govorom nas Arch Enemy na prvi polovici albuma pahnejo v mid-tempo marš med katerim se izkaže predvsem rušilna Bloodstained Cross, ki blago spominja na riffe Testament. Tudi tokrat sta v ospredju seveda brata Amott, ki uprizarjata prave kitarske ognjemete. Tehničnih veščinam tega dvojca se ne gre načuditi in v tem bendu bratsko rivalstvo bruha s polno paro. Michael in Cristopher si utečeno podajata nadzvočne solaže, agresivne arpeggie in večkrat se zdi kot, da prav očitno tekmujeta kdo bo izpeljal boljšo in bolj zahtevno solažo. Pirotehnična dvojica pa blesti predvsem v harmonijah, tako značilnih za gothenburški metal, ki pa jih Amotta spravita še na povsem drug nivo. Žal tudi tej dvojici očitno počasi zmanjkuje idej za dobre, nalezljive riffe, saj občasno po generičnih "chugga-chugga" vzorcih komaj čakaš kdaj bosta čarovnika znova usekala z gimnastičnimi vajami po vratovih kitar. Levji delež te slabosti nosi predvsem produkcija, ki je z albuma v album vedno bolj sterilna in spolirana do onemoglosti. Na "C" uglašene kitare bi morale rohneti kot elise helikopterja, a jim je kristalno čista moderna produkcija odvzela sleherni občutek surovosti, agresije in nevarnosti. Žal pa tu slabosti še ni konec, saj šibko točko znova predstavlja enodimenzionalen vokal Angele Gossow, ki zveni precej sprocesirano, plastično in umetno. Organskost solidnih, a nekoliko enoličnih growlov pa kvarijo še izdatno nasnete vokalne linije. Poleg tega pa Angela servira še kvazi anarhistične tekste ob katerih bi zardevali in se nerodno prestopali celo ruski anarhisti z Bakhuninom na čelu. Stara slava Arch Enemy na površje privre šel proti koncu albuma, predvsem s spektakularnimi kitarskimi uvodi v komade Cult of Chaos, Thorns in My Flesh ter Vengeance Is Mine, izjemno dobrodošla pa je tudi višja hitrost v katero prestavi bend v tem trojčku.
Khaos Legions ima nekaj izjemno svetlih trenutkov za katere je zaslužna predvsem kitarska čarovnija bratov Amott. A vendarle Arch Enemy boleče očitno stremijo k vedno bolj preprosti, radiu prijazni godbi. Res je, growli so še vedno surovi in agresivni, a refreni in linije pod njimi so občasno tako preprosti, da kar boli. Ne vem, če je to načrtna poteza skupine za širjenje baze fenov, a skupina čedalje bolj zveni kot teren za razkazovanje kitarskega mišičevja dvojice Amott. Nekritične mase, ki ljubijo ušesom prijazen "death metal" bodo seveda požrle vsako stvar, ki jo bo servirala skupina, Khaos Legions pa na trenutke zveni tako izprano, da bi si lahko album po poročilih zavrteli v družinskem krogu in ob slaboumnih uporniških tekstih bentili nad usodo sveta.
na vrh