Legendarni klaviaturski čarovnik se je po zares dolgem času vrnil z novim samostojnim izdelkom na katerem sodeluje skupaj s svojim dolgoletnim sodelavcem, uveljavljenim kitaristom in pevcem Marcom Bonillo (v svoji dosedanji karieri je sodeloval z vrsto bolj ali manj znanih glasbenih imen, denimo z Glennom Hughesom). Gre za njegov prvi studijski projekt po (drugem) razpadu ELP konec 90-ih in prvi pošteni samostojni izdelek po različnih filmskih projektih (nazadnje je na tem področju napisal glasbo za animirano filmsko serijo "Iron Man", davnega leta 1994 (studijska izdaja, 2001). Medtem, ko bi o "Emerson Plays Emerson" (2002) težko govorili kot o pravem studijskem izdelku.
Keith na svojem novem izdelku, na sleherni izmed kompozicij, dokazuje, da se je vrnil nazaj k svojim progresivno rockovskim koreninam in ustvaril album na katerega so njegovi privrženci lačno čakali že celo vrsto let, vsaj od zadnjega ELP studijskega izdelka "In The Hot Seat" (1994), ki pa je za seboj pustil precej slab vtis. Vse kompozicije so plod njegovega skupnega sodelovanja z Bonillo, kateri ga je izvrstno dopolnil, tako v skladateljski kot inštrumentalni vlogi. Dolgoletni ljubitelji legendarnega klaviaturista bodo končno prišli na svoj račun, saj gre za zelo dober izdelek, ki od začetka do konca blesti v svoji raznovrstnosti, virtuoznosti in energičnosti; to je tisti pravi simfonični progresivni rock najboljše, prvinske šole. Da bi bili ELP ob morebitni vnovični združitvi sposobni ustvariti kaj podobnega se po mojem lahko samo sanja.
Keith skozi celoten album dokazuje, da je še vedno v sijajni formi kot eden največjih klaviaturskih virtuozov vseh časov in za razliko od večine svojih klaviaturskih vrstnikov, ki že vrsto let v studiu niso ustvarili nič navdušujočega, duhovit skladatelj z vrsto novih asov pod rokavi. V posameznih kompozicijah na albumu se lahko najdejo številne vzporednice z njegovimi preteklimi stvaritvami, tako iz časov z The Nice kot ELP, kar je nekako samoumevno, saj je bil Keithov prepoznavni stil igranja in zvok klaviatur vedno v centralni poziciji pri vseh njegovih dotedanjih glasbenih projektih. Na albumu je uporabil skorajda vse vrste klaviatur, ki so mu prinesle sloves enega izmed največjih v svoji obrti ter za razvoj simfoničnega progresivnega rocka nedvomno najpomembnejšega klaviaturista. Poleg standardnega klavirja s katerim v kompozicije vnaša mnogotere prvine klasične glasbe, so tu seveda še stare dobre hammond orgle, različne vrste moog sintetizatorjev (t.i. moog modular), korg sintetizator ter še nekaj malenkosti.
Bonilla je izvrsten pevec z vokalom, katerega melanholična barva kar precej potegne na tisto, katero je v svojih najboljših časih posedoval Emersonov nekdanji pajdaš Greg Lake. Nič slabši, če ne celo boljši kot v pevski vlogi, je v vlogi kitarista, kjer, če se ga že primerja z Lakeom, slednjega tehnično povozi po dolgem in počez. Emerson mu dopušča številne dramatične kitarske solaže, ki so bile pri ELP prava redkost. Čeprav se ve kdo je šef ima kitara precej večjo vlogo kot smo bili ponavadi vajeni pri Keithovih prejšnjih zasedbah, tako ELP kot The Nice. Za razliko od Lakea, ki je moral opravljati dvojno inštrumentalno vlogo, je Bonillo na basu (delno) razbremenil zelo dobri Bob Birch, katerega melodične bas linije se ves čas albuma razločno slišijo. Gregg Bissonette na bobnih seveda ni niti slučajno Carl Palmer. Tudi njegov stil je precej drugačen, manj raznovrsten kar se tiče uporabe različnih tolkal, a s svojimi energičnimi prehodi vseeno dobro dopolnjuje odlično ritmično podlago.
Kompozicije so med seboj ves čas primerno raznolike in ohranjajo dramatično intenziteto. Energični orkestralni aranžmaji in divje improvizacije so sorodne tistim s katerimi je Keith navduševal v zlatih časih ELP, le da jih tu veliko bolj intenzivno dopolnjujejo mogočne pasaže na električni kitari. Prvih petnajst skladb tvori konceptualno suito imenovano "The House Of Ocean Born Mary", ki je bila navdahnjena po britanski noveli o duhovih (avtorica Marion Lowndes) medtem, ko so zadnja štiri dela med seboj povsem ločene stvaritve. Zanimivo, da na albumu ni niti ene daljše stvaritve. Najdaljša, "Marche Train" je dolga nekaj več kot šest minut. Zato pa je na njem kar devetnajst stvaritev, marsikatera od teh je Emersonova, na klavirju bazirana krajša uvertura, ki med seboj povezuje kompleksnejše skladbe. Od adaptacij del klasične glasbe si je tokrat privoščil samo priredbo "Malambo From Estancia Suite" v izvorni izvedbi slavnega argentinskega skladatelja Alberta Ginastere. Gianstera je bil eden redkih skladateljev klasičnega glasbe 20. stoletja s katerim se je Keith dobro razumel, njegovim pravim privržencem pa bo povsem odveč omemba, da je Keith davno, davno tega adaptiral del Ginasterove suite "Toccata" za eno izmed skladb, ki so izšle na ELP klasiki "Brain Salad Surgery" (1973). Že uvodni "Last Horizon" bo z Emersonovimi vragolijami na hammondkah in moog modularju ter motivu, ki več kot očitno potegne na del legendarne ELP suite "Tarkus" očaral vse njegove dolgoletne privržence.
Odlična sta tudi oba dela "Miles Away", kjer Bonilla s svojim melodramatičnim petjem in slastnimi kitarskimi pasažami odlično dopolnjuje Emersonove virtuozne čarovnije. Dodajte temu še masivne bobnarske prehode in navkljub moderni produkciji se vam bo v ušesih za hip zazdelo, da poslušate kakšno izmed zgodnjih ELP stvaritev. Na zelo dobri "Marche Train", ki vsebuje izvrstno kitarsko solažo, se lahko analizira kako dober učinek ima lahko večja vloga električne kitare k običajnemu ospredju klaviatur in da se je stari dobri Keith na svoja stara leta resnično spremenil, kar se tiče sprejemanja vlog posameznih inštrumentov v njegovi glasbi. Ne manjka tudi lepe mere običajnega ELP pompa prek raznovrstnih prehajanj med veličastnimi in dramatičnimi klaviaturskimi pasažami. Lep primer je "3rd Presence", kjer imamo opravka s prepoznavno pompoznostjo Keithovih cerkvenih orgel na deseto potenco in kompleksni "Finale", kjer zablestijo vsi najboljši virtuozni elementi Keithovega banda.
Keith z zelo dobrim novim studijskim izdelkom dokazuje, da je ponovno v odlični formi. Z njim po pričakovanju ni ustvaril ničesar novega, a se mu je popolnoma posrečilo pričarati kar nekaj tiste magije, ki je v 60-ih in 70-ih plemenitila njegove najboljše izdelke. Po zelo dolgem premoru od simfoničnega progresivnega rocka je to nedvomno nezanemarljiv dosežek, ki bo odšel v anale kot ena boljših izdaj, ki so v tem žanru izšle v letu 2008. Za tolikšno prepričljivost kompozicij gre veliko zaslug tudi izvrstnemu Bonilli brez katerega se Keithu gotovo ne bi posrečilo ustvariti do sedaj njegov najboljši samostojni studijski izdelek. Primerjave z ELP se skozi celoten album ponujajo same po sebi, kar je obenem njegova največja odlika kot tudi največja šibkost, saj mu bodo nekateri očitali, da so se Emerson in tovarišija preveč trudili posnemati slavne čase velikanov progresivnega rocka. Iskreni ljubitelji ELP pa bodo med njegovim poslušanjem v devetih nebesih saj, česa tako dobrega Keith s svojima nekdanjima tovarišema ni ustvarili že vse tam od "Works Volume One" (1977). Stari volk je znova dokazal, da lahko tudi v progresivnem rocku, mojstri in pionirji žanra dan danes še vedno marsičesa naučijo svoje učence.
na vrh