Leta 1993 so britanski melodično rockovski imenitneži Magnum razdrli dolgoletno sodelovanje z menedžerjem Keithom Bakerjem, ki je to legendarno skupino pomagal popeljati od zakajenih lokalnih pubov do razprodanih stadionov, ter stvari 'prevzeli v svoje roke'. Novi menedžer je postal kar klaviaturist Mark Stanway, kar je legendarni skupini omogočilo sto odstotni nadzor nad ustvarjalnim procesom in popolno artistično svobodo. Začetek tega novega obdobja zaznamuje »Keeping the Nite Light Burning«, njihov deseti studijski album, kateri vsebuje dvanajst Magnum klasik, preoblečenih v akustične srajčke in prirejenih za čelo in pihalno sekcijo v režiji gostujoče zasedbe The Red Lemon Horns. Kitarist, pisec besedil, producent in osrednji skladatelj Tony Clarkin je navdih za to potezo menda dobil prek tedaj popularne TV oddaje MTV Unplugged, ki je kazala popularne glasbene izvajalce med igranjem različnih akustičnih inštrumentov.
Magnum so na »Keeping the Nite Light Burning« izbrali nabor dolgoletnih favoritov iz svojega najuspešnejšega obdobja ter jih reanžirali ter razširili z orkestralno sekcijo, kar je povzročilo, da so se ti zimzeleni navzeli različnih jazz, funk, blues, soul, reggae in a cappella/zborovskih elementov. Večina Magnum klasik v svojih novih podobah izpade izjemno zanimivo, kar velja že za otvoritveno, orkestralno verzijo »The Prize«, katera s košatimi rustikalnimi aranžmaji na čelu izpade celo še bolj mistično kot v izvirniku. Tonyevi akordi na akustični kitari so enako prepričljivi kot, če bi v rokah držal električno kitaro, medtem ko se Bob Catley ob družbi spremljevalnih vokalnih harmonij pred mikrofonom odlično znajde tudi ob akustični spremljavi. Bluesovska verzija »Heartbroke And Busted« z jazzovskim pridihom na klaviaturah ni nič manj zanimiva, medtem ko je jazzovski pristop na »Foolish Heart« nepričakovano zabaven in se zdi kot da bi bil ta Magnum standard že od nekdaj ustvarjen za saksofon.
Soul verzija čudovite power balade »Lonely Night« izpostavi izjemno kontemplativno moč Bobovega vokala, medtem ko akustična sekcija na klavirju in kitari prepričljivo skrbi za nalezljivo melanholiko. »Start Talking Love« je v akustični obliki na račun okusnih klavirskih aranžmajev ter dražilnih spremljevalnih vokalizacij v tej podobi morda še celo bolj čuten dosežek kot v izvirniku. A cappella verzija »Only A Memory« zveni s pomočjo dramatičnih zborovskih vokalnih harmonij skorajda sakralno s pridihom misticizma kar bo nekatere nemudoma spomnilo na določene nepozabne eksperimente legendarnih Queen.
Še posebno zabavno izpade reggae verzija »Need A Lot Of Love«, saj je ta melodramatični, pacifistični zimzelen v tej obliki, tudi s pomočjo godalnih aranžmajev na čelu, dobil popolnoma nov ritmični ambient, ki sproža bodrilno vzdušje tovariškega duha ob tabornem ognju. Nobeno presenečenje ni, da nežna ljubezenska balada »Maybe Tonight« tudi v akustični podobi zveni prepričljivo, medtem ko precej večji eksperiment predstavlja odlična soul-funk verzija »One Night Of Passion«, katera vsebuje vrsto zabavnih 'barskih' aranžmajev na klavirju in akustični kitari. »Without Your Love« je na račun mistično obarvanih akustičnih okraskov še razširil svojo tradicionalno avro skrivnostnosti, medtem ko se je bodrilni »Shoot« brez orkestralnih aranžmajev iz izvirnika in z izpostavljeno akustično kitaro prelevil v precej bolj intimno stvaritev. Eden večjih eksperimentov je prav gotovo »Soldier Of The Line«, ki se je iz udarnega NWOBHM standarda prelevil v mogočno power balado z nežnimi klavirskimi aranžmaji, medtem ko glavni kitarski rif zveni enako odločno kot v električni verziji. To je tudi edini trenutek na albumu, ko se Mickey Barker temperamentno razmahne na bobnih. Nekako kar primerno, da se ta nabor v akustiko preoblečenih Magnum klasik zaključi z zimzelenom, ki je predstavljal začetek njihovega vzpona med največje.
»Keeping the Nite Light Burning« je bil zanimiv akustični eksperiment preizkušanja daljnosežnih zvočnih zmožnosti izbranih Magnum klasik ter hkrati lep poklon njihovemu zlatemu obdobju med leti 1982 in 1992, ko so v artističnem in komercialnem smislu posegli po zvezdah. Vsi tisti Magnum privrženci, ki so odprtega duha kar se tiče preizkušanja različnih glasbenih smeri in katerih gotovo ni malo bodo še danes uživali v tem posrečenemu albumu zanimivih akustičnih priredb v režiji njihovih legendarnih ljubljencev, ene ključnih rock skupin osemdesetih, ki še danes navdušuje s solidnimi, če že ne odličnimi studijskimi albumi.
na vrh