Helloween: Keeper of the Seven Keys pt. III - The Legacy

Helloween so naredili več kot očiten ovinek za 180 stopinj v "rikverc"! Po odhodu dveh zvenečih imen iz svojih vrst, Ulija Kuscha in Rolanda Grapowa, je to nakazal seveda že "Rabbits Don't Come Easy" (2003). Očitno so se v skupini pojavile dve struji. Tistim ki so obstali v njej je dišala znova bolj retro "eighties" usmeritev in o tem slogovnem povratku bo tudi skozi to recenzijo govora. Očitno je skovanka "Keeper of the Seven Keys" za Helloween tudi v novem tisočletju hudo, hudo breme!

Helloween, osveženi glede na staž in izkušenost lisjakov Derisa, Weikatha in Grosskopfa, z mnogo mlajšima, a tehnično prekleto precizno izpiljenima in hkrati ubogljivima delavcema (za razliko od nepokorščine, ki sta jo izkazovala nehvaležna nepridiprava Kusch in Grapow) Sascha Gertnerjem na kitari in bobnarjem Danijem Löblejem (ex-Rawhead Rexx), ki je novinec v zasedbi, so tako občutili dovolj moči in poguma, da nadaljujejo svojo sago o "Keeperju" in sedmih ključih, ki je očitno v osemdesetih ostala nedokončana.

V tem primeru se je "Rabbit Don't Come Easy" dejansko izkazala za testno ploščo, kje se Helloween trenutno sploh nahajajo. Torej, kar nosi že predhodnik "Rabbit Don't Come Easy", nosi tudi nova studijska plošča Helloween. Vrnili so se k produkcijsko bolj "zglancanem" zvoku in k bolj predvidljivim melodijam, v katerih se Helloween poslužujejo uporabe svojih "eighties" trikov. Nekje bolj prepričljivo, nekje pač preveč klišejsko! A nova plošča ni niti najmanj blizu Helloween osemdesetih!

Novi album je prav zanimiv. Na njem Helloween ponujajo, na nekaj pesmih, neverjetno svežino in ohranjajo hkrati s tem svoje značilne atribute, kar je seveda nov korak naprej. Po drugi strani, pa Helloween izgubljajo kredibilnost v repetitivnosti že tisočkrat "predriblanih" viž, ki pač zvodenijo v povprečje "filler" komadov, ki jih ta novi studijski album prav tako žal vsebuje. Po tem se tudi ploščka razlikujeta. Na prvem najdemo predvsem tiste, ki dišijo po izzivalni svežini in hkratnem ohranjanju atributov, po katerih so pravzaprav Helloween prepoznavni očetje nemškega power metala. To je nedvomno otvoritvena pesem, odlična, kompleksna, a tekoče zložena The King For A Thousand Years, potem Invisible Man, Born On A Judgement Day, Pleasure Drone ter Mrs. God. Mrs. God je nova odlična duhovita skovanka, s povsem novim obrazom, zgrajena kot pravi hit in izdana tudi na EP-ju. Njen predrefren je naličen kot "eighties", refren pa odpeljan v modernem If I Could Fly ("The Dark Ride", 2000) slogu. Tu Helloween spretno krmarijo in opozarjajo s svojimi izkušnjami, da pač preprosto ne znajo pustiti na cedilu svojih privržencev, saj komadi vsebujejo željeno. Torej dajejo od sebe svež obraz, hkrati pa ponujajo to kar Helloween so. Komadi uspešno združujejo v skladbah znamenit imeniten občutek skupine za melodiciranje v kombinaciji z ustvarjanjem visokih, dramatičnih vzdušij. Prvi plošček se zaključi, ob krajšem himničnem vnetljivcu Silent Rain, v visokem slogu in tako konsistenčno prepriča. Zato dobi človek, ob poslušanju novih Helloween do te točke, resničen zalet!

Veliko slabše jo odnese drugi plošček, ki ga odpre čuden izlet imenovan Occasion Avenue. Očitno gre za eksperimentalno pustolovščino, v katero so Helloween nametali vsega malo skupaj v godljo. Celo nu-metal riff, ki nima nič kaj prida skupnega s tistim kar Helloween so. Sledi ji v bistvu že pričakovana balada, ki jo Helloween pač ponudijo na vsakem novem studijskem albumu. Klavirček in pesmica predvidljivih šablonic. Jih še ni bilo dovolj? Do You Know What You Are Fighting For, je hard rocker z osnovnim riffom ki izhaja iz bluesy voda! Znova "something out of the blue", žal "nehelovinsko". Come Alive bi lahko predstavljal še en štikl, za izdajo na EP-ju! Lisjaki Helloween znajo narediti komad za hit več kot prepričljivo in ta pesem je prva, ki popravi vtis drugega ploščka. Impresivna pa je zlasti naslednja Shade In The Shadow, kjer dobimo končno pravi metal štikl. Ta pesem nosi zlobni "game boy" sample (znana stalnica skupine), ki je odlično vtaknjen v komad, medtem, ko je Get It Up preveč klišejska. My Life For One More Day ni ravno zaključek plošče v slogu zaključnih Midnight Sun ("Better Than Raw", 1998), Time Of The Oath ("Time Of The Oath", 1996) ali The Dark Ride ("The Dark Ride", 2000), a vseeno ravno za silo popravi bled vtis in ublaži razočaranje.

Po eni strani so Helloween hoteli preveč, saj po drugi strani za to niso bili najbolj inspirirani. To potrjuje kar lep del drugega ploščka. Očitno bi namesto bohotenja skozi slabih 78 minut materiala, zadoščal enojni klasični studijski album, brez potrebe po nadaljevanju "keeperjevih" pustolovščin. V končni fazi, bi bil tudi cenovno bolj dostopen množicam. A pač gre za trik, ki so ga skrili pod pretvezo besede "keeper". Ta beseda seveda nosi, roko na srce v zapuščini Helloween, pomembno težo, bremena te, se Helloween očitno tudi danes niso še sposobni rešiti. Tako poje tud Deris veliko svojih linij v "clean fashion" slogu (Helloween skušajo vleči smernice s Kiskejem!), kar sicer ne zaznamuje njegove specifične barve glasu, čeprav ostaja njegov vokal, kljub temu vseskozi jasen in razpoznaven. Žal novi studijski album Helloween, ki je generalno gledano seveda dober, to pot pač ne zdrži magičnosti skovanke "Keeper of the Seven Keys". Helloween so na tej točki žal padli na izpitu! Fantje! V bodoče raje spet glejte bolj naprej in ne toliko nazaj.