»Keeper Of The Seven Keys – Part II« je bil tretji studijski album nemških powermetalskih herojev Helloween in logično nadaljevanje konceptualne mojstrovine »Keeper Of The Seven Keys – Part I« iz leta 1987. »Keeper« koncept bi moral izvorno iziti v obliki ambicioznega dvojnega albuma, vendar je imela tedanja Helloween založba Noise drugačne načrte, saj je upala, da bodo ti hamburški šaljivci postali komercialno najbolj uspešna nemška metal skupina vseh časov. Najbolj uspešni so z drugim delom »Keeper« koncepta, ki je v marsičem še do danes njihov najboljši album sploh, tudi postali, vendar samo za kratek čas, do konca osemdesetih. Prav neverjetno je kako so člani Helloween v precej kratkem času opravili preobrazbo iz obskurne speedmetalske zasedbe z anarhističnimi besedili v visokoleteče powermetalske veseljake z besedili o Frankensteinu, mističnih ključih in demonih.
Mnogi dandanes power metalu, se pravi žanru, katerega so na obeh »Keeperjih« utemeljili prav Helloween« očitajo cenenost, pretencioznost in skorajda otročjo naivnost, vendar je treba omeniti, da hamburški kvintet sebe ni nikoli jemali posebno resno, kar dokazujejo številna (samo)ironična in družbenosatirična besedila na skladbah kot je denimo »Rise And Fall« ter uporaba komičnih buč s človeškimi karakteristikami. Koncept o Čuvarju sedmih ključev pa uspešno zaokroži zaključna epska mojstrovina, ki je tudi glavni razlog, zakaj je ta album najbolj cenjen Helloween album sploh, pa čeprav so vse skladbe na njem poseben špas za ušesa.
Karizmatični pevec Michael Kiske se je na »Part II« še bolj izprsil s svojim izjemnim vokalnim talentom in postal dostojen del trojne skladateljske naveze, poleg obeh originalnih članov in kitaristov, Kaiju Hansenu in Michaelu Weikathu. Hansen, tvorec vseh najboljših kompozicij na »Part II z izjemo naslove mojstrovine, katero je napisal Weikath, se je prostovoljno odpovedal vlogi glavnega pevca in idejnega tvorca, da bi mladi Kiske band uspešno popeljal na nove power metalske steze in jim posledično odprl vrata k širši svetovni prepoznavnosti. Najbrž si tedaj še ni mislil, da bo »Part II« njegov zadnji studijski album v vlogi člana Helloween in s tem zadnje studijsko dejanje te inkarnacije skupine. Na »Part II«, katerega je vnovič odlično produciral Tommy Hansen, so Helloween skupaj zbrali še boljše skladateljske ideje v primerjavi s »Part I«, zato ne preseneča, da se na njem nahaja največ dolgoletnih klasik (»Eagle Fly Free«, »Rise And Fall«, »Dr. Stein«, »March Of Time«, »I Want Out« in naslovna skladba) v njihovi celotni diskografiji.
V tej fazi svoje kariere so Helloween že postali pravi mojstri ustvarjanje epskih in melodičnih aranžmajev s številnimi kompleksnimi kitarskimi harmonijami, katerim so ob asistenci producenta Tommya Hansena dodali tudi več orkestralnih elementov, medtem ko je ritem linija, katero sta tvorila basist Markus Grosskopf in bobnar Ingo Schwichtenberg, ohranila številne izvorne speedmetalske prvine ter jih nadgradila s še večjo kompleksnostjo in večjim številom časovnih prehodov. »Part II« je tako izpadel kot nadvse zabaven vrtiljak raznovrstnosti, kar uspešno naznani že pompozni orkestralni uvod »Invitation«, ki služi kot intro v energetski katalizator in priljubljeno klasiko »Eagle Fly Free«. Ena najbolj priljubljenih stvaritev v njihovi povesti se ponaša z nadvse učinkovito mešanico udarnosti, hitrosti, melodičnosti in epike z vrhuncem v zmagoslavnem refrenu, ki je eden najbolj svečanih trenutkov na celotnem albumu. Srdito udrihanje dvojne bas stopalke nadvse učinkovito podpira melodične kitarske pasaže in pompozne simfonične aranžmaje čez katere je speljano Kiskejevo mogočno in 'visokoleteče' petje. Končni rezultat je powermetalski antem epskih razsežnosti, ki še dandanes ne sme manjkati na nobenem Helloween koncertu.
»You Always Walk Alone«, ki je nastal v Kiskejevi skladateljski režiji, je nekoliko nekonvencionalen eksperiment v primerjavi z večino ostalih del na albumu, saj mračni, osrednji kitarski rif ter drdrajoče ritmične nianse bolj spominjajo na nekatera dela njihovih tevtonskih 'bratrancev' tipa Grave Digger, Running Wild ali Rage kot na običajni powermetalski Helloween stil, vendar se to hitro spremeni, ko se med 'supersoničnimi' kitarskimi variacijami notri vključi Kiskejev karakteristični vokal, ki poskrbi za melodični preobrat v bolj pozitivistično atmosfero. Od vseh Helloween članov je imel Weikath vedno največji smisel za jedki humor, zato ne preseneča, da je avtor najbolj satiričnih del na albumu med katere spada burkaški »Rise And Fall«, ki na črno humoresken način pripoveduje o vse prehitri minljivosti stvari in dogodkov v človeškem življenju. Kiskejev pevski slog je to pot prilagojen obešnjaškemu besedilu med katerim ne manjka tudi številnih šaljivih zvočnih efektov, ki uspešno poskrbijo za 'happy Helloween' cirkus.
Tudi »Dr. Stein«, ki je izšel tudi kot single in že kmalu postal ena najbolj priljubljenih Helloween klasik, je nastal na Weikejevem satiričnem zelniku. Kot pove že njegov naslov je »Dr. Stein« navdahnjen s Frankensteinovo zgodbo, vendar je obenem tudi strupena socialna kritika, zato je nori znanstvenik v besedilu tokrat uporabljen za satirično metaforo sodobne družbe, ki v laboratorijih ustvarja instantne produkte za hitro uporabo (med njimi tudi, nekoliko samoironično, odlične rock glasbenike). Tudi tu ne manjka komični intro z rjovenjem Frankeinsteinove pošasti, nakar vpade duhovita kitarska fraza, ki položi temeljni kamen za zabavno melodijo, katero podpirajo inteligentne ritmične nianse. Kiske se vnovič izvrstno izkaže s svojimi vokalnimi akrobacijami in tokrat poskrbi za nepozaben teater, ki je v imenitnem sozvočju z zabavno in veseljaško atmosfero. V srednjem delu presenetijo tudi s slikovitim baročnim aranžmajem na sintetizatorskem emulatorju, ki zveni kot, da bi bil pravkar sposojen iz kakšne črno-bele grozljivke. »We Got The Right« je še en zelo dober Kiskejev dosežek, ki se odpre kot power balada, vendar se hitro prelevi v pompozni, družbeno angažirani antem s številnimi svečanimi kitarskimi harmonijami, kakršnih karizmatični pevec, ki je tudi tu na vrhuncu svoje vokalne forme, ni ustvaril prav veliko v svoji Helloween karieri.
Tvorec večine najboljših stvaritev na »Part II« je vendarle Hansen in s fenomenalnim »March Of Time«, morda celo najbolj prezrto Helloween klasiko sploh, je ustvaril prav gotovo enega presežkov svoje dolge in bogate kariere. Ta melodramatična mojstrovina vsebuje mogočen simfonični aranžma in epski preplet kitarskih harmonij, medtem ko udarnost zagotavljajo drdrajoči bobnarski stampedi in Kiskejev poudarjeno energičen vokalni vložek. Vrhunec skladbe vendarle predstavlja epski refren, kjer se združijo njihovi najboljši zvočni elementi v popolnost. Melodičnost, epika in udarnost se le redkokdaj tako dobro dopolnjujejo kot na tem briljantnem power metalskem manifestu.
S tem pa najboljše skladbe na »Part II« šele napočijo, saj je Hansen z zimzelenim metalskim antemom »I Want Out«, ki je izšel kot drugi single z albuma, bržkone ustvaril najbolj prepoznavno in priljubljeno delo svoje celotne kariere, pa tudi najbolj predelano in preigrano powermetalsko klasiko sploh. Kai je bil vedno mojster duhovitih in inovativnih kitarskih fraz in tako je tudi tokrat, saj je poskrbel za enega najbolj prepoznavnih motivov v celotni Helloween povesti. Ta mogočni, družbenokritični antem sicer nosi nekaj sorodnosti s »Future World«, še eno izjemno priljubljeno klasiko, sploh kar se tiče same atmosfere in sorodnih ritmičnih nians, vseeno pa gre za še bolj energičen dosežek na katerem se razločno zazna tipični Hansenov srd, zato je v kasnejših verzijah prepričljivo izpadel tudi z njegovim vokalom.
Vseeno pa je bil veliki ljubitelj fantazijske proze Weikath tisti, ki je prispeval naslovni magnum opus, se pravi »Keeper Of The Seve Keys«, več kot 13-minutno epsko mojstrovino, ki je za marsikoga celo najboljši dosežek v povesti skupine. Ta kompleksna in pompozna fuzija med progom in power metalom poslušalca popelje na magično epopejo skrivnostnega Čuvarja sedmih ključev, ki se odpravi na potovanje z nalogo, da bi vrgel čudežne ključe v sedem morij zla in tako za vekomaj uničil hudiča. Čudoviti akustični uvod uspešno izgradi mistično atmosfero, nakar sledi prvi prehod v energično sekcijo, kjer Kiske poslušalca pripravi na epski boj med dobrim in zlim.
Melodični aranžmaji na čelu z mogočnimi kitarskimi variacijami se izmenjujejo z bliskovito hitrostjo z vrhuncem v svečanem refrenu, kjer je prisotna tudi simulirana orkestracija. Kompleksni bobnarski prehodi in melodične bas linije lepo povezujejo epsko strukturo posameznih aranžmajev, medtem ko je Kiske vnovič nezaustavljiv v vlogi pripovedovalca epskih zgodb. Številni melodramatični časovni preobrati in akustični interludiji lepo vzdržujejo dramatično naravo tega epskega potovanja po sedmih morjih človeških grehov, kar še posebno velja za končni spopad med Čuvarjem in hudičem. Za zaključek se vnovič ponovi mistični akustični motiv, ki nadvse uspešno zaključi »Keeper« sago. Weikath je pri pisanju »Keeper« besedila veliki navdiha našel v krščanski mitologiji in nekoliko tudi v Tolkienovih delih ter s tem postavil standarde tipičnim powermetalskim besedilom.
S tem je konec regularnega dela »Part II«. CD verzija album se namreč ne preveč posrečeno zaključi s solidnim »Save Us«, ki se ni nahajal na originalnem LP-ju in je tu vključen kot bonus skladba. Kiske tu ob dobrem spremljevalnem zaledju vnovič poje kot 'supersonično letalo', medtem ko brutalne ritmične nianse uspešno vzdržujejo duhovite kitarske pasaže. Tudi tu ne manjka klasični, poudarjeno epski powermetalski refren, ki je v uspešnem sozvočju s satiričnim besedilom.
»Keeper Of The Seven Keys – Part II« je ultimativni power metalski album in eden najbolj vplivnih dosežkov v zgodovini tevtonskega metala, ki še danes navdihuje legije bolj ali manj uspešnih glasbenih zanesenjakov. Helloween so z njim ustvarili mojstrovino, svoj kronski dragulj, ki je izjemno uspešno preživel test časa in jih izstrelil v stratosfero metalske elite. Kmalu so pritegnili pozornost Iron Maiden menedžmenta na čelu z Rodom Smallwoodom ter, po nastopu na prestižnem angleškem festivalu Monsters Of Rock v Donningtonu leta 1988, prejeli ponudbo za podpis pogodbe z založniškim gigantom EMI. To so s z veseljem storili in obljubljala se jim je zares svetla prihodnost, ki pa se je izjalovila v trenutku, ko jih je leta 1989 zaradi šibkega zdravja, nesoglasij glede nadaljnje usmeritve in spora z novo založbo zapustil Hansen, da bi lahko kasneje ustanovil svoj lasten band Gamma Ray, ki je bil v marsičem slogovni in konceptualni podaljšek Helloween izročila iz osemdesetih. Ta nepričakovani odhod je predstavljal prvega v seriji udarcev, ki so jih ob številnih zgrešenih potezah začeli spremljati vse do sredine devetdesetih, ko so se ponovno dvignili na pota stare slave ter se vrnili k pričakovani in od privržencev zahtevani zvokovni formi/normi.
na vrh