Helloween, hamburški težkometalski titani, so si s svojim odličnim prvencem »Walls Of Jericho« (1985), priborili kulten status med ljubitelji tevtonske metalske scene. Njihova strupena, speed metalska mešanica drdrajočih ritmov, melodičnih kitarskih harmonij ter diaboličnega vreščanja kitarista/pevca Kaija Hansena jim je že kmalu prinesla status ene najbolj vznemirljivih nemških metal skupin, medtem ko so bili izven srednje Evrope še vedno praktično neznani. Neformalni poglavar skupine Hansen, ne samo izvrsten kitarist in unikaten pevec, temveč tudi ključni idejni vodja in pisec večine najboljšega materiala v zgodnji Helloween eri, je v tem času, ko je imel vse več težav ob istočasnem igranju kitare ter petjem, ugotovil, da bo potrebno nekaj spremeniti, če želijo napredovati v 'prvo ligo' in nase opozoriti tudi preostali svet.
Najprej je ugotovil, da potrebujejo drugega pevca, saj njegov 'vampirski' vokalni pristop v tistem času nekako ni odgovarjal novi, bolj melodični, pozitivistični in epski glasbeni usmeritvi za katero sta se odločila skupaj z drugim kitaristom Michaelom Weikathom, potem ko sta ugotovila, da bodo nadaljnji navdih rajši črpali pri Iron Maiden kot pri ameriških speed metal in trash metalskih skupinah. Tako sta ob podpori basista Markusa Grosskopfa in bobnarja Inga Schwichtenberga nehote položila temelje za nov žanr - power metal. Za ta podvig so najprej potrebovali pevca z ustrezno vokalno tehniko in karizmo, katerega so, potem ko se je Kaijev stari pajdaš Ralf Scheepers (Tyran' Pace, kasneje Gamma Ray in Primal Fear) odrekel sodelovanju, tudi našli v tedaj komaj 18-letnemu Michaelu Kiskeju, bivšemu članu obskurne skupine Ill Prophecy. Ta se je izkazal za nekakšno idealno glasovno mešanico med Bruceom Dickinsonom (Iron Maiden) in Geoffom Tateom (Queensryche), poleg tega pa so v njem dobili tretjega kvalitetnega skladatelja in karizmatičnega 'frontmana'.
Weikath, velik ljubitelj fantazijskih novel, je v tem času med poslušanjem določenih plošč progresivnorockovskih skupin kot so bili denimo Nektar dobil idejo za koncept novega studijskega projekta z naslovom »Keeper Of The Seven Keys«. Ta ambiciozni koncept je bil prvotno zamišljen kot dvojni album, vendar so bili prvotni načrti na zahtevo založbe Noise spremenjeni in na koncu je »Keeper« izšel v obliki dveh ločenih albumih. Njegov koncept je sila preprost in črpa iz krščanske mitologije, saj govori o klasičnem spopadu med dobrim in zlom. Skrivnostni Čuvar sedmih ključev mora na svojem potovanju odvreči vseh čudežnih sedem ključev v sedem morij človeških grehov, saj bo le tako lahko premagal Luciferja in odrešil človeštvo večnega prekletstva. Družbenokritična in satirična besedila na prvencu so se temu ustrezno nekoliko spremenila in vpila tudi nekaj fantazijskih elementov, kar je postalo ena zaščitnih znamk power metala. Kasneje je ta žanr zaradi vojske drugorazrednih Helloween posnemovalcev postal eden najbolj zasičenih in razvodenelih sploh, a ob rojstvu, v času dominacije trash metalskih brutalnežev, je deloval na moč osvežilno.
Posamezni aranžmaji na »Keeper Of The Seven Keys – Part 1«, ki je izšel leta 1987, so postali precej bolj vedri, pozitivistični in melodični v primerjavi s predhodnikom, medtem ko je ritem linija nekoliko 'umirila konje', čeprav je zadržala vso ostrino s prvenca. Kitarske variacije in harmonije med Hansenom in Weikathom so postale še bolj kompleksne in variabilne, medtem ko so v Kiskeju končno dobili pevca, kakršnega so potrebovali za novo, precej bolj ambiciozno, epsko in pompozno usmeritev. Omeniti je treba še to, da so v glasbi in besedilih še poglobili številne (samo)ironične in humoristične elemente, kateri so se sicer pojavljali že na »Walls Of Jericho«, kar je bil vselej eden njihovih glavnih zaščitnih znakov, da sebe in sveta niso jemali preveč resno. Kako dokazuje že opozorilo znotraj platnic albuma, ki opozarja vse tiste nepazljivce, ki 'bodo ime Helloween napačno napisali kot Halloween na to, da bodo v tem primeru za kazen spremenjeni v krmežljave in cenene buče'. Zabavne, karikirane buče s človeškimi lastnostmi so postale še bolj vseprisotne kot prej, medtem ko je Čuvar sedmih ključev na naslovnici zamenjal vesoljca Fangfacea, katerega je Hansen kasneje prenesel v svojo naslednjo skupino Gamma Ray.
»Keeper Of The Seven Keys – Part 1« je bil v vseh pogledih izjemen dosežek, pravzaprav eden najbolj pomembnih albumov v povesti heavy metala, vendar za malenkost manj ambiciozen kot njegov naslednik, ki vsebuje tudi nekaj več kakovostne konsistentnosti. Helloween že z veličastno inštrumentalno otvoritvijo »Initiation«, kjer poleg melodičnih kitarskih harmonij vladajo mogočni orkestralni aranžmaji na 'emulatorju' v režiji producenta Tommya Hansena, opozorijo, da bo epska atmosfera zaznamovala celoten album. Novo, precej bolj ambiciozno in melodično usmeritev odlično demonstrira že otvoritveni rušilec »I'm Alive«, ki je kljub nekaj več kot trem minutam trajanja eden najboljših dosežkov na prvem »Keeperju«. Rušilne vokalne harmonije za katere marljivo skrbi karizmatični Kiske poslušalca v trenutku presunejo s svojo veličastnostjo, medtem ko so melodične kitarske pasaže tudi relativno kompleksne, kar je bila še ena pozitivnih lastnosti odlične kitarske naveze Hansen-Weikath. Tudi navita ritem linija ves čas gara s polno paro in s skorajda nezmanjšano hitrostjo v primerjavi z nekdanjimi speedmetalskimi časi.
Ta velika (in pozitivna) slogovna sprememba je očitna tudi na zabavni powermetalski burleski »A Little Time«, katero je Kiske napisal še s svojo prejšnjo skupino in je že kmalu postala eden najbolj priljubljenih koncertnih favoritov. Pevski prvak na izjemno zahteven način, prek osvajanja izjemno visokih vokalnih registrov, posreduje hudomušno besedilo. Vrhunec predstavlja komercialno všečen refren s simuliranimi ženskimi spremljevalnimi vokali. Vmes so zvijačno vrinili tudi zvoke tiktakanja ur, kar ni presenečenje, saj so ti večni šaljivci že od prvenca dalje radi manipulirali z različnim humoresknimi zvoki. »Twilight Of The Gods«, še en pompozen, ultra pospešeni powermetalski antem, je eden izmed najbolj prezrtih dosežkov v Helloween zgodovini, kar je škoda, saj gre za odlično kompozicijo s številnimi epskimi kitarskimi harmonijami, izvrstnim vokalnim teatrom, osupljivimi bobnarskimi prehodi z garaškim delom dvojne bas stopalke ter družbeno satiričnim besedilom z navdihom v nordijsko/tevtonski mitologiji o smrti starih bogov. Weikath se tu izkaže tudi kot izvrsten akustični kitarist, medtem ko Hansen briljira z melanholičnimi pasažami na električni kitari.
Weikathova akustično zasoljena power balada »A Tale That Wasn't Right«, kjer Kiske vnovič briljira s srceparajočo pevsko predstavo, je začela dolgotrajen trend, da je skoraj vsak naslednji Helloween album vseboval vsaj eno balado, kar nakazuje na to, da so s prehodom v power metal pridobili na senzibilnosti in deloma pokopali 'anarhistične' elemente s prvenca. Originalne kopije »Keepere Of The Seven Keys – Part 1« so precej neposrečeno na sredini vsebovale tudi single »Judas«, sicer odlično speedmetalsko skladbo z uporniškim besedilom, ki slogovno nikakor ne paše na album, saj s Kaijem na glavnem vokalu in precej mračno atmosfero spada še v »Walls Of Jericho« ero. Ta neposrečen vložek, ki ruši »Keeper« koncept, če nič drugega nazorno demonstrira, kakšno veliko slogovno spremembo so Helloween opravili v manj kot dveh letih.
Temu sledi nepozabni antem »Future World«, ena izmed najbolj priljubljenih klasik v povesti skupine, ki je izšla tudi kot single in je hkrati prav gotovo daleč najbolj prepoznavna skladba s tega albuma, saj je že z iztočnice vsebovala tudi daleč največji komercialni potencial. Precej preprosta struktura s poudarkom na dinamičnih kitarskih pasažah in burkaško-sarkastičnim besedilom vsebuje izrazito pozitivistično melodijo in ambientalni vrhunec v pompoznem refrenu, katerega Kiske odpoje na zavidljiv način. V srednjem delu vnovič ne manjkajo burkaški 'happy Helloween' zvoki zaradi, katerega marsikdo skupino še dandanes imenuje 'metalski vrtec v malem'. Antemični refren je bil kot ustvarjen za podžiganje koncertnih množic, zato vsesplošna priljubljenost te klasike med metalskimi legijami res ni presenečenje.
Najboljša in najbolj ambiciozna stvaritev pa se vendarle nahaja na koncu albuma v podobi epske, več kot 13-minutne ultradramatične mojstrovine »Halloween«, ki je morda celo najboljša kompozicija katero je Hansen napisal kot član Helloween. Njeno izrazito mračno vzdušje, ki vlada od prve do zadnje minute je v ostrem kontrastu z večino ostalega, precej bolj vedrega materiala na »Part 1«, medtem ko je naveza med naostrenimi kitarskimi harmonijami in drdranjem dvojne bas stopalke tokrat izrazito brutalna in spominja na najbolj udarne stvaritve z »Walls Of Jericho«. Ta mogočni ep vendarle prevzame bolj pozitivne odtenke v trenutku, ko se notri vključi Kiskejev melodično-pompozni vokal, ki vse skupaj popelje v izrazito epske vode, kar se mu posreči tudi s posredovanjem skrivnostnega besedilo o mračnejšem in mističnem pogledu na tradicionalni anglosaksonski praznik 'Noč čarovnic'. Melodramatična atmosfera zlepa ne pojenja in do zaključnega dela samo še narašča, medtem ko vokalne harmonije v srednjem delu spominjajo na pevski zbor duhov.
Kompleksne kitarske variacije med obema kitaristoma so duhovito in inteligentno speljane ter so še dandanes paša za vse ljubitelje kitarskih virtuzov, medtem ko so ritmične nianse in časovni prehodi na ravni najboljših Iron Maiden dosežkov. Kratka narativna sekcija s katero še stopnjujejo dramo je trik, ki izpade zelo dobro in poskrbi za veličasten kontrast, ko v mrak vendarle za kratek čas posije žarek svetlobe. Melanholični arpedžiji v nadaljevanju letijo na vse strani, medtem ko epsko naravo ene najboljših Helloween skladb sploh sklene obnovitev zmagovitega, ikonoklastičnega refrena. Tihožitni zaključek s »Follow The Sign«, kjer vladajo pentatonično obarvane kitarske lestvice, uspešno poveže celoten koncept prvega »Keeperja« in ustvari most do naslednjega albuma, kjer se nahaja pričakovani epski finale.
Prvi del »Keeper Of The Seven Keys« sage je resda nekoliko manj privlačen od svojega bolj znamenitega in zabavnega konceptualnega naslednika, ki je izšel čez eno leto, vendar vseeno še danes ostaja eden najboljših in najbolj pomembnih albumov v povesti evropskega power metala. Helloween se je posrečila navdušujoča transformacija iz obskurnih speedmetalskih upornikov v težkokategornike melodičnega metala, zato ni bilo presenečenje, da so jih številne začeli ne samo primerjati z Iron Maiden, temveč jih celo označili za njihove 'naslednike'. Vseeno pa so bili Helloween vedno band iz povsem drugačnega, tevtonskega testa s, kot že povedano, povsem specifičnim humorjem in pristopom pri gnetenju epskih melodij, česar niso nikoli pozabili. Zmagoslavni powermetalski recept katerega so spisali na »Keeper Of The Seven Keys - Part 1« so nato, bolj ali manj uspešno, nekoliko preoblikovali in prilagodili na skorajda vseh svojih bodočih albumih.
na vrh