Ko je v začetku 90tih let prejšnjega stoletja svetovno glasbeno dogajanje pod silnimi pritiski grungea prehajalo skozi zadnjo fazo katarze, so bili zastavonoše še nedolgo nazaj brezmejno popularne glam metal srenje postavljeni pred enega največjih preizkusov kariere. Streznitev je prihaja dolgo, za mnoge se je zdelo čakanje nanjo pravzaprav brez konca. Z dokončnim vstopom grungea v t.i. "mainstream" so ikone 80tih let praktično čez noč postale zastarelo trobilo nekega davno minulega časa. Njihovi obrazi so ob odsotnosti baročnega okrasja kmalu zbledeli, mnogo so celo neverjetno hitro padli v pozabo. Preobrazba, s katero bi trdoživejši mtvjevski mogotci le ohranili status aktualnega prodajnega eksponata, hkrati pa bi v očeh starogardistov vendarle ohranili nekaj kredibilnosti je bila torej nujna, čeprav brez dvoma boleča tudi za največje med največjimi.
Bon Jovi so se konstantnemu vijuganju trendnih smernic v preteklosti že uspešno prilagajali, seveda predvsem v smislu komercialne prepoznavnosti, vendar pa je bila omenjena metamorfoza vselej postopna, razporejena čez različno široke etape. Situacija s Keep The Faith je vendarle drugačna. Album prinaša številne močne odklone od ustaljenih smernic predhodnih Bon Jovi triumfov, hkrati pa na krilih plodovitega ustvarjalnega razmerja dvojice Jon Bon Jovi in Richie Sambora, ki v dostavljanju všečnih idej deluje neumorno, ter ob uspešnem prevzemanju modernih produkcijskih prijemov, odpira novo poglavje v zgodbi zasedbe. Keep The Faith že uvodoma ponudi učinkovito formulo popevkarskega rock & rolla, ki ostane trajno zasidrana v poslušalčevi ušesni troblji. I Believe je dostojna uvertura albuma in hkrati učinkovit kazatelj začetkov celovitega redefiniranja Bon Jovi imidža. Ta s preteklostjo učinkovito pretrga z naslovno skladbo, ki bazira na ostro odtegnjeni funk ritmiki bas kitare Aleca Johna Sucha, glavnino rušilne moči skladbe pa je skrita v smelo vpetem "mostu", ki se lepo steče s pregovorno spevnostjo refrena, svojo bero žmohtnosti pa na koncu izpljune še odlična solo točka Richieja Sambore. Če opisani radoživosti pripišemo še homogenost, ki pri povprečnih glasbenih konzumentih ne zbuja vtisa odbijajoče zapletenosti, potem je prvi v vrsti velikih hitov albuma tu. Malenkost bolj previdno, a nič manj uspešno, se Jon in druščina osvajanju vrhov glasbenih lestvic naproti odpravljajo s paketom pretirano sladkanih balad In These Arms in Bed Of Roses, ki sicer neguje kopico odlično trasiranih spremljevalnih glasov v režiji Sambore, pogosto letečih v terci nad že tako visoko postavljeno Jonovo linijo.
To so bili še časi, ko je bila Richieva prisotnost nepogrešljiv element Bon Jovi kolektiva. Kemija dvojca Jovi/Sambora je tisti čas povijala celo vrsto obetavnih zadevic, ne nujno komercialne narave, pač pa striktno težko rokovsko orientirane stvaritve kot sta If I Was You Mother ali Fear, skladbi granitne rifovske zasnove, katerih uspeh je bilo v prisotnosti favoritov albuma tipa I'll Sleep When I'm Dead, seveda utopično pričakovati. Kanček nostalgičnih občutkov navržeta Woman In Love in I Want You, a le za hipec, saj se nadaljevanje ustvarjalnega zorenja zasedbe se lepo odseva v kompleksnejših motivih albuma, kot denimo v epski Dry County, za pretekle Bon Jovi standarde strukturno neobičajno široko razvejani skladbi, za katero lahko rečemo, da ostaja poleg New Jersey bisera Homebound Train ena najbolj krivično spregledanih kompozicij celotnega Bon Jovi kataloga.
S Keep The Faith je gospodi iz New Jerseya brez dvoma uspel veliki met, ne samo v smislu uspešne levitve izraznega načina, temveč predvsem v plasiranju aktualne muzikalne podobe, ki je efektivno nanovačila legije novih oboževalcev zasedbe, nemalokrat situiranih na različnih žanrskih bregovih, za nameček pa je album z dosti nenadejanega uspeha uspel pomiriti tudi glave starejših oboževalcev. Glede na dane razmere je bil izkupiček torej optimalen. Bon Jovi je uspelo ohraniti trezne glave prav takrat, ko je bilo to najbolj pomembno, s tem pa so Jon in kompanija pokazali zvrhano mero zrelosti, ki je v času nastajanja Keep The Faith še hodila v paru s sposobnostjo režiranja odličnih, mestoma tudi nepozabnih glasbenih kreacij.
na vrh