Po navadi ste ob navedbah raperskih izdelkov, ki se znajdejo na slovenskih glasbenih policah, pogosto deležni ubesedenega nezadovoljstva iz glavnih mest regij, po Ljubljani, Mariboru, Kranju, Novem Mestu, Murski Soboti (pravilo kvarijo le Jesenice in Velenje), se na zemljevid krajev z besedno zgoščenim potencialom tokrat vpisuje nekoliko pozabljeni Tržič. Pravzaprav se ne morem spomniti, kaj glasbeno odmevnega je to nekdaj cvetoče industrijsko, predvsem šuštarsko mesto kdajkoli ponudilo Sloveniji in svetu, sedaj pa se očitno tudi tam dogaja renesansa idej ter navdiha, dokaz česar so mladi vitalni rimarji z glasbeno potenco The Masta Skills Crew ali krajše T.M.S. Crew. Zasedba je pravzaprav aktivne šele od leta 2011 dalje, po komaj dveh letih generiranja, preizkušanja in obdelave pa so se rime, melodično-ritmični izliv dobre medosebne kemije ter z glasbo omehčani izreki globalnega nezadovoljstva prelili na konkretni debi, prvenec z ducatom glasbenih daril, s katerimi se mladci in mladenke podajajo v boj za svojo pravdo ter priznanje za dosedaj opravljeno delo.
Pri hip-hopu bi pomislil najprej na tri skrajnosti – bodisi na precej zlajnano lajno o tem, da smo doma v getih, kjer se dogaja nigga gangsta nasilje (ne samo Velenje, temveč so po tem, če v to verjamete, za življenje nevarne celo ljubljanske Fužine ...), blink-blink poneumljanje (po bleščečem receptu MTV poneumljanja z avtomobili, lepoto plehkosti in mesenosti ter praznine se k tej preprosti receptura mentalnega vakuuma preusmerjajo številni osebki lačni predvsem hitre instant slave, deležni pa so, hvala bogovom, le hitre pozabe ...) ali pa poglobljenem intelektualiziranju o smislu življenja, revolta, revolucije in evolucije tega, kar človeštvo predstavlja (to zmorejo dobro izreči le redki učeni misleci s priostrenim jezikom, na pamet pa mi nemudoma pade izjemni N'Toko). Rap je od nekdaj postavljal svojo vizijo, svoje zrcalo, v odsev družbi, realnosti, ni pa nujno, da se vedno v površini odsevnikov vidijo vedno prave barve sveta, katerega živimo in krojimo, dragi moji, mi je pa bilo vedno bolj sočno prisluhniti bolj potentnim, žmohtnim vsebinam, kot plehkemu sranju, tako sem kritično in z veliko mere optimizma pristopil vsebinam zasedbe, ki prihaja iz socialno deprimiranega obrobja Gorenjske.
T.M.S. Crew s ploščo Kdo miži? najprej konkretno rekonceptualizira recepturo glasbenega dela. Namesto sintetične matrice sta tukaj raperska nosilca projekta Tha Masta Skillz izbrala raje nekaj bolj živega in nepredvidljivega, svežega, nekaj takega s konkretnim utripom. Dvojec je postal desetčlanska odprava, ki jo sestavlja osem nadarjenih fantov ter dve nič manj nadarjeni dekleti, za paravan estetskega obdelovanja pa so si izbrali konkretne družbene probleme. Po uvodu, ki s simuliranim Gandhijevim nagovorom napove kolektivni izliv kreative, sledi že prvi radio friendly singel plošče, skladba Naumi. Gre za imaginarno projekcijo sveta, ki pa je obenem povsem veristična in skladna z dejanskim stanjem družbe. Smo apatični na aktualno dogajanje, poleg izgube kritičnosti in lastne miselne poti pa ljudje izbirajo raje instant nenaporno plehko logiko vegetiranja. Družba je brez navdiha, povsem irelevantne prazne tehnikalije pa krmarijo svet popolnega praznjenja v smeri popolne kratkoročnosti brez vizije. Direktni udar sicer težkih tem T.M.S. Crew zapakirajo v spevni štikelc, ki poleg rocka v celoto druži tako elementale reggeae glasbe, skaja ter sproščujoče plovejo mimo vseh opornih točk v smeri povsem korektnega osrednjetočnega stihoklepstva. Kitare prijetno, ravno prav distorzirano podkrepljujejo zvok flavte, bobnov in basa, ki poskušajo dajati mozaiku vplivov še malce drum'n'bass ritmike, prek celote pa si fokus mikrofona podajajo tako Jo-Joe, Lucky L ter sladki Sanjin vokal, dodatno pa (domala v stilu Kingstonov) rastafarjansko noto dodaja kitarist Rasta. Vse gre v ušesa že na prvi posluh, kar me po navadi zaskrbi in zmoti, saj je v preenostavnem toku energij velikokrat veliko instantnoidnega diktata, kateremu se sam raje izogibam. T.M.S. Crew ponujajo sicer družbeno kritični dramolet, ki pa ni dovolj jezen, da bi temu nemudoma pritrdil na ves glas, priznati pa je potrebno da je prvi radijski hit slišati že takoj. Nič manj všečno ne zveni niti skladba Moj krog, ki se namesto širšega družbenega izliva nezadovoljstva obrne raje na mikrokozmos socialno obremenjene primordialne družbene celice družine. Vsi imamo svoj krog sozarotnikov in sotrpinov, zaradi katerih nam, socialnim primerkom rase homo sapiens, predstavljajo prostor razbremenjevanja negatvnih vibracij, prostor mentalnega in fizičnega preživetja. Spevno preigravanje preprostih, a okusnih kitar, klarineta, flavte, ritmike ter dobro uigranih ter pretkanih vokalov vozi vlak dogodja dalje v smeri nezatikajočega poslušanja, kar pa tokrat ni kletvica ali graja.
Že v prvi tretjini si T.M.S. Crew dajo čas za nadvlado duetov. Zlatan Čordić a.k.a. Zlatko doda komadu Učer, dons, jutr bolj odločni podton družbeno sprejemljivega in na radijskih valovih lahko predstavljivega rapa. Preprosti rifi se gostijo s trobento, harmoniko ter plesnim groove funkom, prek katerega si na svežo podlago brezskrbnosti mikrofon podajajo tokrat trije MC-ji, med katerimi as z najdaljšim stažem in kilometrino funkcionira v skladbi sproščeno in podoben zgolj samemu sebi. Presežne vrednosti v sicer korektnem (morda celo preveč korektnem) komadu ni čutiti, je pa skladba povsem koherentno vkalkulirana v kalkulus ugodja nezahtevnega pola poslušalstva. Bolj neworleansko rustikalno zazveni skladba, ki ji svojo ženstveno noto doda Tanja Bukovec. Kva hočte od nas dokaže, da se na zvoke klavirske harmonike dejansko da rapat, namesto ostrojezične graje pa sledi mehki sentiš, ki gre, spet smo tam, zelo mehko in enostavno v ušesa in ne obremenjuje z ničemer. Dobro, za brezskrbno sprostitev je materije dovolj za vse. In nato sledi igra asociacij. Še pomnite izjemno všečen komad zasedbe S.A.R.S. Buđav lebac? Nekako na podobno noto se vas zna dotakniti komad Rata res in nekaj estetsko podobnega je tukaj zaznati v melosu zadržanih potegov harmonike ter vpihov diha prek ustnika v medeninasto telo trobente. Kitara z bolj sproščenim ska sinkopiranjem pade v kontekst malce melanholične pripovedi o iskanju in hipnem dotiku tistega izvirnega, polnega navdiha, ki ga, ko ga enkrat izgubite prav zlahka čakate zaman celo življenje. Kaj je temelj sreče? To je vprašanje, ki mu T.M.S. Crew ne dajo ostrega, jasnega odgovora, na vprašanje Kdo miži v tej družbi popolnega razsrediščanja sveta pa dobim občasno občutek, da je bilo v sicer lahkotni peting z rimami dodano veliko polnil ter malce premalo socialno kritične note, jeze, revolta, ostrine, ki bi ob poglobljenem poslušanja spodbujala intelekt. O glasbi in tonalni podlagi ne govorim, saj ima naslovna skladba albuma, tako kot ostali deli celoti, dovolj ritmične zapeljivosti, da se da na vse takte kitic, refrenov in vmesnih pasaž prav lepo zaplesati. Kaj čem? Po N'Toku in Trkaju sem postal precej lačen bolj intenzivnega stimuliranja možganskih centrov za kritično mišljenje ...
Ste padli u filing not? Pad u filing not z balkanskim spevnim podtonom dobre ritmike in zasvojljivega kitarskega rifa daje vedeti, da je v sedanjem času in svetu negative itak preveč teme in gravitiranja k brezupu, T.M.S. Crew pa tokrat sproščajo z zabavljaško metriko ter dobrim tokom, »vibe« je pravšnji za nostalgično rustikalno preigravanje sovragov točke X v sotočju koordinat tusvetja. Če gre vse kozlu v rit, ni nujno, da ne smemo biti ob tem vsaj malce bolj razbremenjeni balasta programiranih diktatov kapitalističnega vsrkavanja v črne luknje popolne nihilizacije. Čas je za ples, po plesu pa malce reality checka z malce bolj sentimentalnimi podtoni skladbe To je u men. Kot bi na Pando lepil malce tekočega »wordflowa«, precej nokturalni pridih trobente, zasanjanih kitar ter tekočega trkanja bobnov pa standarde gromovništva ne prinaša. Hrup je itak nesprejemljiv za levji delež družbe, v kateri živimo, T.M.S. Crew pa tokrat dodobra ugodijo prav okusom večine. P.L.U.R. ali »Peace Love Unity Respect« predstavlja enega bolj konciznih trenutkov izrečenega nezadovoljstva nad svetom, mentalno mantro negative pa T.M.S. Crew začinjajo z malce hipijaškega idealizma nad lepoto idealnega sveta sožitja in ljubezni. Ljubezen je večplasten pojem in o različnih plasteh bivanja v svetu, težavah, kataklizmični naravi človeštva, ki mu lahko mir zavlada šele po trenutku, ko bomo resnično začeli živeti Kristusove nauke brezpogojne ljubezni, se prebira medvrstično v enem bolj kontemplativnem momentu plošče. Precej bolj kot poprej prepričajo tudi rime, ko pa nato sledi še malce trše lepote apokaliptično nabrite Apokalipse, si želim še malce več premikov prav v smeri izteka plošče, a s precej več ostrine ter brezkompromisnosti. Iztek je znova v znamenju Gandhija, nenasilni upor sistemu in družbi pa se sklene tako, kot se je začel – brez zapletov in pekočega občutka v abdominalnih predelih.
Dejstvo je, da sem od rapa iz gorenjske suburbije pričakoval malce več trdote, nezadovoljstva, podkrepljenosti z revoltom, dobil pa sem precej mlačen splet sicer radijskim postajam bolj všečne godbe, ki pa ji na rovaš ugajanja radijskim urednikom manjka tistih nekaj odmerkov testosterona, pikantnosti in prevratniškega duha, ki ga vsaj ta hip bolj potrebujemo. Ne me narobe razumet – Kdo miži? je povsem korekten in kar se produkcijske plati ter estetike tiče eden bolj poslušljivih pop-funk-rap izdelkov zadnjih nekaj let, ne smete pa v celoti iskati enigmatičnih sporočil, revolucionarnih evangelijev za boljši jutri. Dokončnega odgovora ter recepture za razsvetljenje, dojetje smisla življenja, T.M.S. Crew ne ponujajo, si pa dajejo čas in prostor za medvrstično igro malce premehkih rim brez prave gravitacijske teže ali pretresljivega udara energije čiste strele, s katero bi si človek želel biti zadet, tokrat pa je ta bolj nizko potentna in potenciometrov ugodja ne premakne v sfero čiste desetke ali v območje rdeče presežnosti, po kateri bi se vam še nadaljnih nekaj let vrtelo ter bi vam od spoznanj konkretno piskalo v glavi. Revolucije ni, so pa tukaj lahkotnost in ugodje, kar tudi kdaj pa kdaj paše in povsem enostavno godi. T.M.S. Crew so zasedba s potencialom, ki potrebuje malce več dodelovanja in malce bolj eksplicitne mišične mase. Naslednjič se nadejam malce manj korektne previdnosti in več drznosti, s tem pa bi mladcem in mladenkam lahko bolj glasno napovedal svetlo prihodnost. Povedano drugače: kar ponujajo tokrat, ni slabo, bi bilo pa lahko bolje. Prostor za izboljšave bo ponudila, stavim, že naslednja plošča, saj T.M.S. Crew to, enostavno, zmorejo.
na vrh