Avven so se na slovensko glasbeno sceno zavihteli z leta 2006 izdanim prvence Panta Rhei, pet let pa je trajalo, da je zgodba dobila svoje nadaljevanje z albumom Kastalija. Avven tudi s Kastalijo ostajajo zasidrani v folk metalu, le da so si to pot dovolili več drznosti, glasbeni prostor odprli večji meri eksperimentiranja in v splošnem nadgradili prvenec.
Tudi tokrat Avven uspešno združujejo trd in surov kitarski zvok z enkrat nežnimi in melanholičnimi, spet drugič pa poskočnimi in radoživimi folk inštrumenti. Predvsem ti so glavni nosilci baročne bogatosti album, saj kakšnih pretiranih izletov po kitarskih vratovih ni za pričakovati, violina, piščali, harmonika in celo trobenta pa imajo tako vlogo olepšanja in nadgradnje glasbene osnove kitara-bobni-bas. Ta inštrumentalna bitka se na površje prebije že v uvodni, epsko pompozni Zmaji, gonilo katere so nekoliko agresivnejše kitare, podprte z zanimivim dodatkom trobente ter bombastičnim, visokoletečim refrenom. Prav ti so največji nosilci adrenalinskega, borbenega občutka plošče, saj so naravnost napisani na kožo skupnemu prepevanju na koncertih, kar je po boljših skladbah plošče kot so Zmaji, Ros, Vvile in Hej ti! več kot očitno. Ta občutek divjega bojnega pohoda ustvarjajo tudi zborovsko odpeti refreni, ki na trenutke sicer premočno spominjajo na nekoliko sorodno Siddharto, a v veliki meri nanjo spomni predvsem barva Anamovega glasu, ki pač nehote spomni na Megličevega. Bogate orkestracije ves čas skrbijo za razgiban in tekoč zvok, največjo pohvalo pa si Avven zaslužijo predvsem zaradi poguma za ustvarjanje v slovenskem jeziku. In ne le to, Avven uspeva pisati in peti besedila v slovenskem jeziku, ki ne zvenijo niti malo nerodno, temveč učinkovito in prepričljivo (le naslovi skladb izpadejo na moč pretenciozno). V naravnem okolju slovenščine odpeti komadi zvenijo mnogo bolje kot dva komada odpeta v angleščini, pristen občutek Avven dosežejo predvsem s slovenskimi besedili, v angleščini odpeta Tarak namreč preveč spominja na Korpiklaani/Alestorm šodr (takšno nagibanje k trendom folk metala Avven nikakor ne deluje v prid). Kastalija se večinoma vrti v hitrejšem tempu, za trenutke nežnosti in melanholije pa poskrbijo mehki ženski vokali, ki na površje čudovito privrejo predvsem v baladni Nuala (z odlično zgrajenim prepletanje moškega in ženskega vokala), medtem ko po mojem mnenju Avven spodleti eksperiment z Ibo, ki bi z nadležnim in obupno preprostim polka ritmom svoje mesto prej našel na vaški veselici, kot resnejšemu folk metal/rock albumu. Uspešnejše se z rahlo drugačnim pristopom spopade sPain, ki z zvokom trobent zakuri temperamentni špansko zveneči ogenj.
Če se štejete za fena folk metala je Kastalija vsekakor nekaj, kar morate uvrstiti v svojo zbirko. Kastalija je v grški mitologiji nimfa, ki jo je Apolon spremenil v vrelec v svetišču Delfi in jo tako posvetil v muzo pesništva – vsakdo, ki je pil iz njenih voda je bil delež njenih talentov. Čeprav je še vedno prostor za izboljšave, predvsem v smislu vztrajanja na začrtani avtorski poti in ne podrejanju že prežvečenim folk metalskim napevom, je Avven s Kastalijo iz tega vrelca uspelo narediti konkreten požirek.
na vrh