S "Karma" ponujajo Winger precej manj temačen album od predhodnika "IV" (2006). Več je zaznati tistega klasičnega hard rock ogrodja, ki je izstrelilo v precej drugačnih časih na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta Winger med nepozabne vodilne akterje takratne "hair rock" scene. K temu so dodali nove poglede v produkciji zvoka. V tem je skoraj nemogoče preslišati zrelostne vzporednice aranžiranja skladb, ki jih je vodja zasedbe Kip Winger, precej bolj neposredno izrazil na svojih samostojnih izdelkih, zlasti je najbolj pravšnja referenca kar njegov zadnji "From The Sun To The Moon" (2009), ki ga lahko po vsej unikatnosti definiramo le z oznako "art rock".
Če nekako skombiniramo oba pristopa, dobimo ven album, ki je logičen naslednik albuma "IV." iz leta 2006. Splošni občutek je ta, da gre precej lažje skozi želodec kot njegov predhodnik. Tudi "Karma" je opremljen s temačno atmosfero, a prekaša predhodnika zlasti po precej večji pretočnosti - fluidnosti posameznih skladb in albuma kot celote. Zdi se, da so Winger s "Karma" našli naposled tisto kar so iskali z "IV." To ne pomeni nikakršne kritike albuma "IV", ki je bil navdušujoča vrnitev skupine pred tremi leti, pač pa le to, da so novi Winger ponudili zrelostno nadgrajen naslednik, zrelostno nadgrajen v smislu same ekspresije, ki učinkuje mnogo bolj prepričljivo pod taktirko modernih produkcijskih vzgibov, kakršne je ponudil že album "IV". Neposredni dokaz za to sta denimo skladbi Big World Away in Come A Little Closer, ki nosita izrazno vzporednico energije albuma "IV" v kiticah, potem pa zatohlo atmosfero v refrenih nadomestita odlična antemično pompozna napeva, kakršnega glasba Winger še kako potrebuje. Teh trenutkov je bilo na albumu "IV" precej manj in zato je šel album malo težje skozi ušesa.
Kip Winger je možakar, ki je na svojih solo albumih presunil z močjo prefinjenega in pretanjenega občutka, da prepričljivo oživi posamezna čustva in tako osmisli samo papirno floskulo verzov, v oprijemljivo živo materijo. In ravno to izraža album "Karma" doslej izmed petih studijskih dosežkov skupine na najbolj intenziven način.
Skladbe so skrbno "obute" v bogato trodimenzionalno zvočno kuliso, opremljene od glave do pete v tem oziru optimalno. Kjer je potrebno izzvati pravi vihar drame, se vključijo v ozadje tudi okusne klaviature, ki v teh točkah, niso le pomemben gradnik vzdušja, pač pa držijo lahko npr. solistični tornado Reba Beacha, da njegovi virtuozni dotiki resnično dobijo vsa vražja krila. To je denimo izhodni del skladbe Witness, ki je v samem komponističnem smislu eden vrhuncev albuma. Tu gre za izredno dinamično valovanje med atmosfero posameznih motivov, z vrhunci v antemičnem refrenu, kjer Winger ne pozabijo na prepričljivo opremljanje Kipovega vokala z večdelnimi vokalnimi harmonijami. Teh se ne bi sramoval niti James Christian in njegovi House Of Lords.
Deal With The Devil je tisto kar je bilo omenjeno na samem začetku te recenzije. Neposredno spogledovanje s časi mladostne porogljivosti preteklega časa, ko je strašil po planetu "hair - shock rock". Album se z njo odpre arogantno, v vsem hard rockersko. Ponudi v trenutku vse. Izredno poudarjen prirojeni občutek Kipa in kompanije, da strese iz sebe ubijalsko brco poslušalcu naravnost v čelo blesavo. Stone Cold Killer je koketno nadaljevanje otvoritve plošče, s še nekaj več poudarka na ritmični opori, ki jo diktira zlasti poudarjena "noga" bas kitare Kipa Wingerja. Pull Me Under je denimo skladba, ki znova nosi tirnice komponiranja osemdesetih, z bogato aranžiranimi spremljevalnimi harmonijami enkrat več odličnega refrena, a z moderno produkcijo, ki ji vdihuje pečat novodobne Winger prepoznavnosti in svežine. Always Within Me je ponovitev tega pristopa, deluje še bolj klasično izpeljano in z bistveno razliko, da odlični refren za kreacijo podobne atmosfere sploh ne potrebuje opremljenosti z dodatnimi vokalnimi harmonijami. Tudi Feeding Frenzy ohranja ploščo v podobnem položaju, a z manj vznemirljivo vsebino.
Supernova je trenutek, kjer je Kip najbolj neposredno prelil energijo in vzdušje njegovega poslednjega studijskega izdelka "From The Sun To The Moon" (2009). Še en posebnež albuma je blues rockersko obarvani baladni moment ujet v skladbi After All This Time. Tu se Winger zazibljejo v erotičnem valčku, Kip pa z vokalom opravi svojo nalogo vrhunsko, ko z velikim občutkom oživlja sporočilnost verzov. Skladba je tako močna, da od nje ni oddaljena mnogo niti primerjava z močjo, ki jo razvije lahko na solo albumu celo legendarni Dave Meniketti, sicer kitarist klasične hard rock zasedbe Y&T. Petje Kipa Wingerja pa ni edino pogonsko olje, ki žene skladbo v svoji resničnosti. Pomemben element je soliranje obeh kitaristov v njem, ki skrbno sledita občutku. Zlasti je potrebno izpostaviti Reba Beacha, ki je v vlogi Winger kitarista, povsem druga zgodba, kot v vlogi Whitesnake kitarista. Če ga je v slednji zasebi Coverdale dražil zlasti s tem, da naj Beach igra na moč, na silo, da naj torej stavi vse na karto hitrosti, se Beach v Winger predstavlja, kot mož, ki uspešno razvija in kljubuje izpostavljanju občutka. Občutek, kateremu vseskozi sledi in mu daje prednost pred igranjem na silo, v oblikovanju svojih solaž. In šele to je merilo prave veljave tega kitarista.
Da ponovim za konec. Kar ni takoj ob vrnitvi povsem uspelo albumu "IV", uspeva sedaj albumu "Karma". Winger z njim hodijo v špuri idealnega kombiniranja in uravnovešanja elementov retro nostalgije in zvočnih kolažev moderne produkcije. Kip Winger s svojim vokalom dodaja tisti potrebni dinamit velike čutnosti albumu, moderna produkcija pa ob klasično zasnovanemu ogrodju skladb, postavlja energijo Winger v sedanjosti, na posebno mesto v rock glasbi. Ob tem je doseglo skupini to, da je zložila skladbe v melodičnih aranžmajih še bolj definirano in s še bolj jasnimi obrisi, glede na album "IV", zato je "Karma" ušesom toliko bolj všečen in lažje dostopen album. Rad bi izpostavil še nekaj. Ta moderna zvočna preobleka, ki konkretno odmika nove Winger od časov s konca osemdesetih, ponuja album, ki zaradi bogatih vzdušij, raste k srcu poslušalca precej počasneje, kot denimo nova House Of Lords ali Danger Danger albuma, ki ju "požreš" s poslušanjem na prvo žogo. Prepoznavno in težko primerljivo s katero koli skupino. In to je bil tudi osnovni namen skupine. Winger so s "Karma" torej Winger nove preobleke, za novi čas, v vsem upravičili svoje ime!
na vrh