Kansas: Kansas

Medtem, ko je v Veliki Britaniji progresivni rock v začetku 70-ih doživljal obdobje svojega največjega razcveta in komercialnega uspeha ter so naši zahodni sosedje proizvedli kar lepo število kultnih prog skupin, se kaj podobnega ne bi moglo reči za tradicionalno zibelko rock glasbe ZDA, kjer so se njihove, skoraj brez izjeme zelo obskurne prog skupine, ta čas zaman mučile za komercialni preboj. Ameriška publika je bila z izjemo spoštovanja do večine britanskih prog titanov, tedaj precej gluha za domače progresivce, kateri so morali ves ta čas otepati prestan močnik in igrati po raznih luknjah. Ta mačehovski odnos se je dogajal, kljub dejstvu da je Amerika v 60-ih prispevala kar nekaj pomembnih prog pionirjev na čelu s Hendrixom, Vanilla Fudge in Iron Butterfly, sčasoma po zaslugi Milesa Davisa postala glavna valilnica inovativnih jazz rock fusion skupin, da ne govorim o nesmrtnih podvigih velikega Franka Zappe, za nekatere celo praočeta progresivnega rocka. Prog je tako vse do sredine 70-ih ostajal tradicionalna britanska glasbena zvrst in nič ni kazalo, da bo največji glasbeni trg uspel predstaviti skupino, ki bi se lahko po inovativnosti, virtuoznosti in svojskosti, lahko enakovredno kosala z britanskimi vrstniki.

V to do domačih inovatorjev razmeroma neprijazno okolje je povsem nepričakovano vpadel sekstet iz s puščavskim prahom zaprašene Topeke, kateri si je nadel ime po domači, srednjezahodni zvezni državi. Ta je bila do tedaj še najbolj znana po raznih vesternih in filmu Čarovnik iz Oza (ime Kansas sicer izvira od indijanskega plemena Kansa, katerih se je držal tudi vzdevek "ljudje južnega vetra"; kasneje je to postal naslov ene izmed Kansas klasik, "People Of The South Wind").

Zasedba, ki je posnela istoimenski prvenec je bila sicer že njihova tretja in se je skozi leta uveljavila kot najbolj priljubljena med njihovimi privrženci. Ta je bila nekakšna zmes prejšnje Kansas verzije pod vodstvom kitarskega virtuoza Kerrya Livgrena (čez mnogo let je iz te druge verzije Kansas nastala zdajšnja Livgrenova skupina Proto-Kaw) ter banda White Clover pod vodstvom klaviaturista in pevca Stevea Walsha. White Clover je bila bližje tradicionalnemu južnjaškemu rocku v stilu Lynyrd Skynyrd kot pa progresivnemu rocku, vendar se je Walshovo izročilo vseeno izkazalo kot bonus. Pri pisanju in ustvarjanju simfoničnih aranžmajev sta se Livgren in Walsh že od začetka večkrat izmenjavala saj sta bila oba zelo dobra klaviaturista. Medtem, ko je Walsh sčasoma prevzemal vajeti glavnega klavatirusta, je Livgren dobil močno oporo tudi pri ritem kitaristu Richu Williamsu. Dosedanjima Livgrenovema kameradoma, bobnarju Philu Ehartu in basistu Daveu Hopeu, katere sta tvorila eno najbolj razgibanih ritem sekcij v tedanjem ameriškem rocku, pa se je pridružil tudi Robbie Steinhardt, mojster električne violine, kateri je vnesel tisti ključni element, ki je naredil Kansas že na daleč prepoznavne pa tudi neverjetno britansko zveneče.

Kansas so v svoji glasbi mešali različne vplive klasičnih britanskih simfo progresivcev z začetka 70-ih na čelu z Genesis in Emerson, Lake & Palmer, nekatere finese blues rocka in hard rocka (glede ključnega vpliva tu gotovo izstopajo Deep Purple) in v manjši meri tudi domače vplive boogieja. Od britanskih imenitnežev so se naučili kreiranja veličastnih simfoničnih aranžmajev, kompleksnosti in nenavadnih časovnih prehodov in jih pomešali z nekaterimi vplivi rock glasbe iz domačih logov. Zvok Kansas je pomembno izstopal tudi po tem, da so znali v svoji glasbi uporabiti violino na tak način kot se je posrečil le malokaterim prog sodobnikom in je ta postala povsem enakovreden, če že ne ključen inštrument njihove zvočne palete (tu so se marsikaj naučili tudi od King Crimson ter Mahavishnu Orchestra). Livgren in Walsh pa sta se že takoj uveljavila kot ključna pisca glasbe ter besedil. Razlika med njunima stiloma dojemanja glasbe je bila na "Kansas" ves čas razločna, kasneje pa se je meja vse bolj zabrisala. Medtem, ko je bil Walsh tu še opazno pod "kavbojskim" vplivom svoje prejšnje zasedbe ter težil h krajšim delom, so bile Livgrenove stvaritve opazno bolj "britanske", se pravi kompleksnejše in daljše pa tudi v besedilih je prevladovala opazna mera za ameriško mentaliteto precej neznačilne mistike ter vplivov vzhodnjaških religij. Lastnosti slednjih je Livgren pred svojo spreobrnitvijo v "na novo rojenega kristjana", še navdušeno preučeval.

Že istoimenski prvenec je začrtal njihov povsem prepoznavni stil, ki je temeljil na drzni in živopisani kombinatoriki nabrušene Livgrenove kitare, klasicističnih zvokov Steinhardtove violine ter veličastnih Walshovih simfoničnih aranžmajev na klaviaturah, da ne omenjam njegovega mogočnega in ekspresivnega vokala, ki je po širini razpona zagotovo sodil med najimenitnejše vokale prog rocka vseh časov. Skupina, ki je začela kot ambiciozen boogie/hard rock band in ki je morala več let igrati po zakotnih kavbojskih beznicah je bila pripravljena, da zavzame domača tla in kasneje Evropo. Zgodnji vplivi boogieja se tu ponekod še slišijo, čeprav so ves čas v ozadju sočnih simfoničnih aranžmajev, energičnih kitarskih struženj in veličastnih vokalnih harmonij.

Že uvodni "Can I Tell You", ki je skupinska kompozicija, lepo predstavi njihovo unikatno mešanico simfo proga, ki izžareva predvsem iz Steinhardtovih pasaž na violini ter zvoka hammondk in hard rock-bluesa z izzivalnimi vokalnimi harmonijami ter udarnimi kitarskimi rifi. Člani skupine so se takoj predstavili kot izjemni virtuozi s številnimi duhovitimi solažami na posameznih inštrumentih. Soliden uvod, ki pa služi šele kot ogrevanje za najboljše, ki se nahaja v drugem delu. "Bringing It Back" je posrečena priredba znanega blues glasbenika J.J. Calea, kateri so Kansas temeljito prevetrili strukturo z ognjevitimi solažami na violini in klaviaturah. Walsh, ki se je tu znašel v zanj netipični vlogi blues pevca, je to opravil zelo dobro. Tovrstnim hard rock/blues eksperimentom se tudi kasneje niso odpovedali in lepo pričajo o njihovi slogovni raznolikosti. "Lonely Wild" je bila prva izmed tistih srce parajočih Walshovih prog balad, ki so sčasoma postale eden izmed zaščitnih znakov skupine in so dosegle vrhunec z nesmrtno "Dust In The Wind". Njegov mogočni, z emocijami nabit vokal dodatno obogatijo okusni simfonični aranžmaji ter vokalne harmonije. Skladba skozi potek doživi kar nekaj ambientalnih preobratov.

Sledi Livgrenova simfonično-pompozna poslastica "Belexes", katera se je sčasoma, povsem zasluženo, uveljavila kot ena izmed tistih Kansas klasik, katere ne smejo manjkati na nobenem njihovem nastopu. To kompozicijo krasijo ognjevite inštrumentalne pasaže ter izjemne vokalne harmonije (slednje so v Steinhardtovi domeni), kakršne so bile ponavadi značilne za Uriah Heep. Težko je izpostaviti posamezne virtuozne prispevke posameznikov, saj si ti privoščijo nekaj neverjetnih solaž, predvsem na kitari in violini. Sledijo tri skladbe na katerih sta Livgren in Walsh na najboljši način združila svoje ustvarjalne moči ter ustvarila nekatere izmed prog vrhuncev njune kariere. Dramatični "Journey From Mariabronn" je eden tistih veličastnih simfo prog epov za katere že ob prvem poslušanju veš, da spadajo med ključne mejnike v zgodovini skupine. Tu se na najlepši način predstavijo vsi vplivi britanskih progresivcev in Kansas se izkažejo kot neverjetno dobri učenci. Dramatičnost in epskost Genesis so uspeli združiti z energičnimi kitarskimi struženji, katera so kasneje pomembno vplivala tudi na razvoj prog metala. Številnih baročnih aranžmajev na klaviaturah in violini tudi tokrat nikoli ne zmanjka. Walshova vokalna predstava pa ne bi mogla boljše pričarati vtisov z dramatičnega potovanja. To je bilo po mojem tisto prvo uradno izdano delo na katerem so Kansas zares zasijali kot resni izzivalci svojih Evropskih učiteljev in kot mojstri inovativnosti ter posebne prog smeri, ki je sčasoma pripeljala do rojstva arena rocka.

V uvodu odlične in dokaj veseljaške "The Pilgrimage" je moč občudovati tudi nekaj jazz rock fusion improvizacij, ki kasneje prepustijo prostor jahajočemu ritmu, zvoku klavirja in kot ponavadi do konca vživeti vokalni predstavi. Steinhardt in Livgren si med seboj dobesedno podajata solaže medtem, ko ju v ozadju spremlja dinamičen ritem, ki pa včasih zaide tudi v bolj boogie oblike. Če bi moral tu iskati nek evropski vpliv bi bili to nedvomno Wishbone Ash. Z "Apercu", najdaljšim simfo epom na albumu, ki je prvi del dvodelne zaključne suite, Kansas izzovejo ELP za naslov najbolj pompozne prog skupine tistega leta. Tu se Walsh ponovno predstavi kot pevec, ki neverjetno hitro menja razpon in barvo glasu, svoje pa doda tudi odlična Steinhardtova harmonizaicija (občasno se izmenja tudi na glavnem vokalu). Slednji poslušalca ponovno razvaja s svojimi ognjevitimi pasažami na violini, ki bi bile gotovo všeč tudi zame največjemu mojstru tovrstnega inštrumenta, Jean-Luc Pontyu. Časovni prehodi se pogosto menjajo s svetlobno hitrostjo in kar naenkrat se kompozicija prevesi v naslednji ep. Na zaključni mojstrovini, ekološko osveščenem epu "Death Of Mother Nature Suite", kateri se nadaljuje neposredno iz prejšnje kompozicije, Kansas dokončno potrdijo, da so bili najboljše kar je v svet proga kdaj prišlo iz Amerike in da so si več kot zaslužili svoje mesto na prog rockovskem Olimpu. Tu Kansas še enkrat na čudovit način združijo nekatere najboljše elemente prog rocka v neverjetno učinkovito kombinacijo ter pričarajo neko posebno mistično vzdušje. Elementi klasične glasbe ter številne energične instrumentalne pasaže, ki so imele kasneje vpliv na progresivni metal, predvsem agresivno Livgrenovo struženje se tu med seboj pretopijo v čudoviti harmoniji. Čista desetica in eden izmed prog rock vrhuncev njihove kariere, ki se lahko skorajda enakovredno primerja tudi z neprekosljivim "Magnum Opus" (Leftoverture, 1976).

"Kansas" je bil odličen prvenec, ki je vsem nejevernim dokazal, da so tudi jenkiji sposobni ustvarjati izvrsten progresivni rock, če se skupaj najdejo prave osebe in posedujejo prave vizije kot sta jih v tem primeru gospoda Livgren in Walsh. Poleg klasik "Song For America" (1975), "Leftoverture" ter "Point Of Know Return" (1977) se "Kansas" zagotovo uvršča med štiri najboljše albume njihove kariere. Žal se ga kar dostikrat pozabi, kadar se našteva njihove najboljše izdelke, nekoliko gotovo zato, ker ni bil tako komercialno uspešen kot njegovi nasledniki. "Kansas" ne glede na to, da je skupina svoj prog vrhunec doživela na prelomu 70-ih z izidom "Leftoverture", ostaja spregledana mojstrovina in eden najboljših prog prvencev, ki je glasbenemu občestvu uspel že takoj predstaviti ambiciozno in inovativno skupino, kakršnih tedaj Ameriki še ni uspelo proizvesti, kaj šele na na daljši rok. Vsaj tako kultna kot vsebina pa je bila tudi naslovnica albuma, ki predstavlja lik legendarnega ameriškega abolicionista Johna Browna, kateri je upodobljen, kako poziva sužnje k vstaji proti zatiralcem (slednji se je kasneje še večkrat pojavil na naslovnicah raznih Kansas kompilacij). Ta navdihujoči zgodovinski lik, ki je nekoč dvignil sužnje na noge in postal eden zaščitnih znakov skupine, bi lahko uporabil tudi kot odlično komparacijo s tedanjo ameriško prog rock sceno, katero so Kansas kot najbolj uspešen ameriški prog band postopno dvignili iz popolne obskurnosti. Ameriško sceno so sicer Evropi približali tudi ob pomoči bolj ali manj kultnih skupin kot so bile Dixie Dregs, Starcastle, Happy The Man in konec koncev tudi (zgodnji) Styx (čeprav se o prog faktorju slednjih že plejado let vijejo burne razprave). Vrsto let pa je moralo preteči, da je kakšna ameriška skupina zvenela tako britansko in tako izpopolnjeno kot so že od svojih začetkov zveneli Kansas. Kar vprašajte njihove marljive učence med katerimi izstopajo Dream Theater ter Spock's Beard.