»Kaleidoscope«, četrti studijski album mednarodne progresivnorockovske superskupine Transatlantic je morda celo njihov najboljši dosežek do zdaj, kar je po treh vrhunskih studijskih spričevalih, ki sicer niso sprožila nove žanrske renesanse, a so vseeno dokazala, da je tudi v 21. stoletju možno ustvarjati 'starošolski' prog rock ter pri tem ostati artistično samobiten, še posebno velik uspeh. Četverica vrhunskih glasbenikov, ki od zore do mraka dihajo za svojo glasbo, je vnovič združila moči in posnela album ob katerem bodo uživali vsi ljubitelji progresivnega rocka v njegovi najbolj iskreni in prvinski obliki. Od njihovega prejšnjega dosežka, »The Whirlwind« (2009), je minilo skoraj pet let, kar niti ni tako veliko za glasbenike, ki se ukvarjajo s kopico različnih projektov.
V tem času je bobnarski velemojster Mike Portnoy zapustil svoj 'matični' band Dream Theater in se še z večjo predanostjo posvetil snovanju novega Transatlantic albuma, pri katerem mu družbo vnovič delajo stari pajdaši, se pravi ameriški pevec/klaviaturist Neal Morse (ex-Spock's Beard), švedski pevec/kitarit Roine Stolt (The Flower Kings) ter angleški basist Pete Trewavas (Marillion). Portnoy in Morse sta prve skladateljske ideje za nekatere »Kaleidoscope« skladbe dobila že v času, ko sta se ubadala s svojim novim, prav tako 'zvezdniškim' projektom Flying Colors, tako da sta potem njihova evropska tovariša s svojimi aranžmaji lahko nadgradila nekatere njune prvotne zamisli.
Tokrat so Transatlantic ustvarili 'zgolj' pet kompozicij, vendar, na veselje vseh ljubiteljev dolgih progresivnorockovskih epov, dve izmed njih zavzemata več kot 25 minut. Ena od čudovitih lastnosti vseh štirih glasbenih veličin je to, da posamezni aranžmaji pogostokrat spominjajo na dela njihovih 'matičnih' bandov oziroma na Morseovo solo kariero, tako da poslušalec in oboževalec prej omenjenih skupin nikoli ne ve kaj mu bodo Transatlantic ponudili za 'naslednjim' vogalom.
Otvoritvena 25-minutna suita, »Into the Blue« je razdeljena v pet sekcij, pri čemer je uvodni, »Overture« v celoti inštrumentalen. Nealov specifični vokal vpade šele v šesti minuti, potem ko celotna četverica že demonstrira svoje zavidljive virtuozne sposobnosti ter pri tem ohranja melodično naravo posameznih aranžmajev ter vsesplošen pozitiven ambient, ki rahlo spominja na običajne ambientalne postopke Roinejevih The Flower Kings.
Na epski sekciji »The Dreamer and the Healer« še posebno navduši Nealovo emocionalno izjemno bogato petje, medtem ko so večdelne harmonije med kitaro in klaviaturami prav tako pravcata paša za ušesa. »A New Beginning« je nekoliko bolj jazzovsko obarvan trenutek suite, kjer si četverica privošči veliko raznolikih improvizacijskih podvigov. To pomeni, da Trewavas položi kar nekaj kompleksnih, impresivnih bas linij, medtem ko Portnoy ves čas menjava med različnimi bobnarskimi slogovnimi pristopi. Glavni vokal to pot prevzame Roine, ki med drugim postreže z udarno zasoljenimi kitarskimi pasažami, ki delajo zelo dobro družbo Nealovim duhovitim potezam na hammond orglah.
Spremljevalne vokalne harmonije so, kot po navadi, kadar teče beseda o Transatlantic, odlične, saj sta tudi Portnoy in Trewavas ob pravih trenutkih nadvse spodobna pevca, čeprav ima še dandanes marsikateri Dream Theater privrženec pomisleke o Mikeovem pevskem talentu. Sekcija »Written in Your Heart«, kjer se pri spremljevalnih vokalih pridruži posebni gost Daniel Gildenlöw (Pain Of Salvation), se ponaša z izrazito melodramatično naravo ter vsebuje mogočne simfonične zavese, razvejane kitarske harmonije ter tudi nekaj pastoralnih elementov. V zaključku se sekcija »The Dreamer and the Healer« vnovič ponovi, tako da krog te epske poslastice, ki je morda celo najboljša stvaritev na »Kaleidsocope«, na koncu dobi melodičen in harmoničen epilog.
Pastoralno in rahlo psihadelično obarvani »Shine«, kjer se Stolt izkaže z nadvse subtilnim igranjem akustične kitare, je buditeljska stvaritev, ki je bila naravnost ustvarjena za koncertne nastope. To še posebno velja za izrazito pozitivistični refren v režiji večnega pridigarja Morsea, medtem ko so spremljevalne vokalne harmonije vnovič na izjemno zavidljivi ravni, kar velja tudi za kratki Portnoyev psihadelični vložek v vlogi glavnega pevca. Vsi ljubitelji velikih kitarskih herojev bodo tu lahko uživali tudi ob Roinejevi domiselni kitarski improvizaciji.
»Black as the Sky« bo zagotovo zanimiv vsem ljubiteljem neo prog gibanja osemdesetih, saj v ospredju vsebuje močno plast visoko zvenečih sinteziatorskih tekstur, medtem ko pevske vrline celotne četverice med posameznimi časovnimi prehodi soustvarjajo nadvse okusne, melodične harmonije. Tudi tu ne primanjkuje širokogrudnih in duhovitih improvizacij, kakršne se lahko domislijo samo najboljši posamezniki v svoji glasbeni obrti. »Beyond the Sun« je melanholična klavirska balada z Nealom v glavni vlogi. Njegovo petje med posamezne klavirske in godalne aranžmaje vnaša skorajda religiozni pečat in bo zelo verjetno všeč vsem ljubiteljem njegove solo kariere.
Za veliki finale pa so Transatlantic pripravili skoraj 32-minutni magnum opus z naslovom »Kaleidoscope«, se pravi naslovno kompozicijo, ki zavzema kar sedem sekcij. Uvodna inštrumentalna sekcija, »Overture«, vsebuje kar nekaj srboritih spopadov med kitaro in klaviaturami, medtem ko Portnoy tokrat demonstrira tudi nekaj metalskega pristopa pri obdelavi bobnarske postavitve, kar bo všeč vsem privržencem progresivnega metala. Kljub precejšnji kompleksnosti posameznih sekcij, Transatlantic ves čas ohranjajo izrazito melodično komponento. To se še posebno nazorno sliši na veseljaškem, neo prog vrtiljaku »Ride the Lightning«, ki bo zaradi sintetizatorskih tekstur zanimiv tudi nekaterim ljubiteljem Fish era Marillion. Morse s svojim karizmatičnim vokalnim prispevkom vnovič odigra ključno vlogo pri stvaritvi magične atmosfere, skozi katero se zrcali glasbena filozofija vseh štirih Transatlantic članov.
Sekcija »Black Gold« se ponaša s skrivnostnim in nekoliko mračnim vzdušjem, ki rahlo potegne na »A Trick of the Tail« era Genesis, vendar že v naslednjem trenutku, po zaslugi Roinejevega vokala, začne spominjati na kakšen The Flower Kings standard. To še posebno velja za 'mavrični 'refren, ki je popolnoma v slogu Cvetličnih kraljev, medtem ko bo melotronski motiv marsikoga spomnil tudi na zgodnje King Crimson. V nadaljevanju se Morse izkaže z duhovitimi sintetizatorskimi improvizacijami, nakar se mu pridruži še Stoltova prebrisana kitarska solaža, taji da gre za kompozicijo s popolnoma 'retro sedemdeseta' slogovnim pristopom ter vzdušjem.
»Walking the Road« zaradi osrednjega simfoničnega motiva nekoliko spomni na Genesis klasiko »Afterglow«, medtem ko v vlogi glavnega pevca tokrat pozitivno preseneti Pete Trewavas, katerega melanholična in nekoliko skrhana barva glasu se odlično prileže subtilnim klaviaturskim zavesam. Orkestralno usmerjen del z mogočnimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah ter fascinantnimi kitarskimi pasažami napove naslednjo sekcijo, »Desolation Days«. Na slednji se kot glavni pevec vnovič izkaže Neal, ki ima to pot odlično zaledje v akustičnih aranžmajih, melotronu ter briljantni vokalni spremljavi.
Temu sledi kompleksna inštrumentalna sekcija z naslovom »Lemon Looking Glass« v katero štirje glasbeni odličniki vložijo vse svoje virtuozne spretnosti in poskrbijo za pravcato progresivnorockovsko orgijo popolne spontanosti in nepredvidljivosti. Seveda se tudi tu lahko najdejo določene primerjave z zapuščino prog klasikov. V tem primeru bo Stoltov improvizacijski kitarski pristop gotovo marsikoga spomnil na »Red« era King Crimson. Ta epska mojstrovina zavidljivih tehničnih in ambientalnih dimenzij vendarle dobi svoj zaključek, potem ko za finale ponovijo melodično zasoljeni »Ride the Lightning« motiv, ki »Kaleidoscope« (skladbo in album) zaključi na skorajda idealen način.
Posebna izdaja »Kaleidsocope« vsebuje dodaten disk na katerem so Transatlantic uvrstili nekatere priredbe svojih priljubljenih glasbenih izvajalcev. Glede na to, da so vse verzije dobro znanih skladb najmanj zanimive, če že ne odlične, je nakup te verzije albuma za vse zveste privržence dokaj priporočljiv. Inštrumentalno precej dosledna priredba Yes klasike »And You And I« zagotovo predstavlja daleč najbolj predvidljiv izbor, vendar sta si Morse in Stolt medsebojno odlično razdelila posamezne vokalne naloge in na tovrsten način znotraj tega »Close to the Edge« zimzelena vnesla neko povsem svojstveno magijo. Precej večji presenečenji predstavljata izvrstna priredba Electric Light Orchestra standarda, artrockovske mojstrovine »Can't Get it Out of My Head« ter nič manj zanimiva, skorajda progmetalska verzija Procol Harum zimzelena »Conquistador«.
Kako eklektičen glasbeni okus imajo posamezni Transatlantic člani najboljše povesta priredba Elton Johnovega hita »Goodbye Yellow Brick Road« ter nov pristop k Small Faces standardu »Tin Soldier«, katerega so na začetku osemdesetih priredili tudi Uriah Heep. Tako vsestranski glasbeniki se z veseljem in na prepričljiv način spopadejo tudi s svetom glam rocka ter ritem in bluesa. S priredbo Focus mojstrovine »Sylvia« se Transatlantic vrnejo v svet progresivnega rocka, medtem ko enega bolj zanimivih izborov predstavlja priredba kaotične King Crimson poslastice »Indiscipline«. The Moody Blues zimzelen »Nights In White Satin« je ,poleg »And You And I«, še najbolj predvidljiv izbor, sploh glede na to, da so vsi Transatlantic člani veliki ljubitelji melotrona in orkestralnih aranžmajev.
Precejšnje presenečenje bi bilo, če »Kaleidoscope« ne bi bil prvi resni kandidat za najboljši progresivnorockovski album leta 2014, glede na to, da vsi štirje člani te superzvezdniške zasedbe marljivo ohranjajo kakovostno konsistentnost ob kateri ji lahko številni mlajši glasbeni vrstniki samo zavidajo. Podobnih progresivnorockovskih formacij dandanes ni veliko, pravzaprav jih je smešno malo in pri večini izmed njih po navadi sodeluje vsaj en nekdanji ali aktualni član Dream Theater (ni nujno, da je to Portnoy), tako da vsak novi Transatlantic dosežek pomeni galono veselja, še posebno za vse tiste glasbene ljubitelje, ki niso izgubili upanja nad tem, da bi lahko progresivni rock še kdaj premešal štrene na sodobni komercialni glasbeni sceni, saj se je »Kaleidoscope« na nemških in nizozemskih glasbeno-prodajnih lestvicah prebil vse do šestega mesta.
na vrh