Če je Magma z Mekanik Destruktiw Komandoh ustvarila šablono za zvrst, ki se imenuje zeuhl, so se tukaj odločili za drugo smer. Na MDK je polno bogatih, večplastnih napevov, bojnih trobil in maničnega bobnanja, medtem pa je na Köhntarköszu vse bolj umirjeno in meditativno. Vse skupaj zveni bolj preprosto in osnovno, a je prav tako učinkovito. Na tem albumu je Vander okoli sebe nabral precej manjšo skupino ljudi kot na prejšnjem albumu. Tukaj sodelujejo le glasbeniki, ki igrajo na tipične rockovske inštrumente. Na tem albumu se nadaljuje zgodba planeta Kobaia in preroka Köhntarkösza. Plošča veliko pomeni njenemu stvaritelju, saj Magma naslovno sklado še vedno mnogokrat igra. Dolgo nisem razumel zakaj imajo ljudje o njej tako visoko mnenje, nekako mi ni sedla, a kot se mnogokrat zgodi z albumi, ki jih imam rad, mi je postopoma le prišla do živega.
Album se začne z mogočnimi akordi na orglah, ki jih spremlja ekspertno bobnanje. Pridružita se še Blasquiz in Top na vokalu in basu. Tempo je precej počasen in melodija se vrti v krogu. Postopoma pride do nadgrajavenja, ko se pridružujejo še drugi inštrumenti (klavir, kitara). Klavir prevzame vlogo glavnih klaviatur, medtem ko orgle občasno izvajajo solaže, ki zvenijo zelo podobne tistim iz canterburyjskega sloga (Caravan, Soft Machine). Da je še bolj zanimivo, se na vokalu pridruži še Stella Vander. Še vedno se čuti močan vpliv minimalizma, saj so melodije repetitivne in zelo osnovne, a še vedno ne preproste, ker so takt in ritmi zelo kompleksni. Glasba je zelo kompaktna in kljub navidezni preprostosti zahtevna. Blasquizov falzet in Stellin čuten glas nas ob spremljavi klavirja popeljeta v drug del. Ta se začne s klavirsko temo, ki je bila prisotna že ob zaključku prvega dela. Tudi v tem delu se postopoma priključujejo ostali glasbeniki in skladba se začne postopoma razvijati. Solo orgle spet spomnijo na Canterbury, čeprav na nekoliko bolj mračno in introspektivno različico. Vander igra izjemno kompetentno, a zadržano, kot da bi čakal na eksplozijo. Do te pride pri približno šestih minutah in tako vendarle dobi priložnost za svoje jazz-rockovske akrobacije. Skladba se s to dramatično spremembo ritma razživi, kljub temu pa se ohrani ista melodija, le da so bobni živahnejši in bas bolj doni. Top tukaj prvič pokaže svoj značilen basovski slog, kjer po strunah tolče z neverjetno silino, tako da na trenutke bas zazveni podobno kitari. Proti koncu tudi Vander dobi priložnost na vokalu in odpoje besedilo preroka Kohntarkosza, ki stoji v grobnici še enega preroka Ëmëhntëht-Rê-ja. Epsko kompozicijo pa zaključi Blasquiz z Budističnim basovskim napevom. Vsa skladba zelo nazorno pričara atmosfero vstopa v grobnico Ëmëhntëht-Rê-ja. Ork Alarm je edina stvaritev na tem albumu, ki je ni skoval Vander, vendar je bil to Top. Skladba govori o napadu ljudi z Orka, sam Top pa je kompozicijo razložil takole: "Ljudje iz Orka prihajajo na spopad. Ti ljudje so iz nepopisne materije, ki je strojem to, kar so stroji ljudem. Zadonel je alarm...ORK ALARM! Ljudje z ZEUHL WORTZa se pripravljajo na dvoboj..." Sam literarni uvod v skladbo zveni bolje kot glasba sama. Top razvije podobno temo kot kasneje na Üdü Wüdü, le da je tu prisotno še violončelo. Gre za repetitiven napev, ki vsebuje vokal, bas, violončelo in klavinet. Na Üdü Wüdü je Top svoje zamisli bolj dovršil, tukaj gre le za eno zamisel, pa še ta je nedodelana in prevečkrat ponovljena. Ni veliko nadgradnje kot na naslovni skladbi. Ork Alarm se konča z maničnim smehom (verjetno) Topa. Coltrane Sundia (Počivaj v miru, Coltrane) je lepa žalostinka za jazzovsko legendo Johna Coltranea na klavirju in kitari. Tukaj je Vander izkazal čast svojemu najljubšemu glasbeniku. Je eden redkih Magminih inštrumentalov (brez vokalov) in že nekoliko nakaže stil Wurdah Ïtah (klavir v ospredju, podobne melodije), naslednjega albuma. Klavir tukaj igra verjetno kar Vander sam, saj je pesem zelo osebna in čustvena.
Skladba Köhntarkösz je bila v vinilni izdaji razdeljena na dva dela, ki sta bila vsak na svoji strani. Do tega je prišlo zaradi časovnih omejitev vinila (podobno kot na Brain Salad Surgery zasedbe Emerson, Lake and Palmer). Na zgoščenki je vrstni red končno pravi, kjer si oba dela sledita. Na žalost se še vedno ne prelivata drug v drugega kot je to v živih verzijah, a nič ne de. Resda so žive verzije naslovne skladbe bolj dinamične, a ta izvedba ima neko milino, umirjenost in transcendenco, ki jo žive verzije ne premorejo. Köhntarkösz vsebuje kozmično glasbo iz drugega planeta. Album je bolj repetitiven in spiritualen kot katerikoli drug od te zasedbe. Po kompleksnosti ga ne bi mogel uvrstiti med njihove težje (včasih se ponavlja le nekaj akordov na klavirju), a je precej sprememb tempa, ritma, takta in aranžmajev. Plošča morda ni dovolj raznolika za večino ljubiteljev progresivnega rocka, a je nedvomno nekaj novega in drugačnega in zame je to vrhunski izdelek, čeprav ne njihov najboljši. Še en album, ki ne zveni kot katerikoli drug v njihovi diskografiji. Kot pravi že sam prevod imena zeuhl, je to res nebeška glasba.
na vrh