Clapton, Eric: Just One Night

Just One Night prinaša štirinajst Eric Clapton "poskočnic", posnetih davnega decembra 1979, v Japonskem Budokan teatru. Čeprav sam album ne predstavlja kakšnega posebne omembe vrednega ustvarjalnega vrhunca Ericove kariere (kar ob tako neizprosni konkurenci niti ne preseneča), gre vseeno za zgodovinsko pomemben in občasno navdušujoč glasbeni dokument, ki med drugim premierno razkriva odrsko podobo nekaterih avtorjevih največjih komercialnih dosežkov. Eric v tem obdobju, polnem raznoraznih težav osebne narave, postopoma stopnjuje svoj glasbeni izraz, kar je vsekakor moč oceniti kot zavidanja vreden dosežek. Njegova izrazna podoba, ki je skozi sedemdeseta delovala bolj kot ne nestanovitna, se na prelomu desetletja ponovno vrača v bolj osebne sfere, močno zgledovane po načinu izražanja bluesovskih mojstrov, ki jih je Clapton tako cenil in občudoval. Čeprav se zdi, da Eric v poudarjanju omenjenega elementa včasih celo malce pretirava, vseeno ni moč zanikati mikavnosti njegove glasbe, pogosto prelite v skorajda tolažilno naravnane bluesovske motive, ki pozornejšemu ušesu, pod krinko urejenega in dominantnega gospoda, razkrivajo slikovito podobo nesigurnosti Clatonovega notranjega jaza.

Za Erica Claptona bi težko rekli, da z Just One Night odkriva nova prostranstva v neskončnem glasbenem vesolju, sploh ob zapuščinah mnogo mogočnejših E. C. Was Here (RockLine recenzija tukaj) in Rainbow Concert (recenzija tukaj), kar pa na koncu koncev verjetno tudi ni bil njegov namen. V bistvu Just One Night Claptona prvič prikazuje v nekakšni (preveč) urejeni podobi, docela pomirjeni s samo seboj, ki se bo v naslednem desetletju v svoji "gentlemanskosti" samo še stopnjevala. Skupni imenovalec vseh njegovih koncertnih pohajkovanj seveda ostaja blues, katerega pogosto nonšalantno dostavljanje dominira tudi pri ostalih bolj country inspiriranih delih kot sta Tulsa Time in Lay Down Sally. Obe skladbi tokrat Claptonovsko prekipevata od samosvojega, nezmotljivo trmastega prepričevanja samega sebe, ki smo ga dosedaj pri Ericu bili vajeni le pri čutnih interpretacijah Claptonove modrikaste strani, kjer v prvi polovici albuma kraljujeta Worried Life Blues in Early In The Morning. Spokojnost in notranji mir krasita močno razvlečeno Wonderful Tonight, ki ob neusmiljenem razbijanju Otis Rusheve Double Trouble, ter sploh neverjetni izvedbi, s prefinjenim humorjem obdane Blues Power, celotni predstavi dodajata posebno muhast značaj. Vsekakor največ simpatij pobere prej omenjena Double Trouble, osebno izpovedna žalostinka brez patosa, s katero se Eric v svojem iskrenem samospraševanju, skrbno dotika duše slehernega posameznika.

Claptonova največja ljubezen (po Pattie Boyd to preprosto mora biti Robert Johnson), s še eno fenomenalno "modrikasto" epiko Rambling On My Mind, neprecenljivem biseru bluesa, s katerim se je Eric od vseh bluesovskih izvajalcev najbolj poistovetil, prinaša všečno mero svežine. To je Eric Clapton. Vedno na sledi novih glasbenim smernicam, ponovno prepričuje s svojim neverjetnim čutom za interpretiranje. Tokrat zaigrana v vljudnejšem, bolj prijaznem načinu, Rambling On My Mind dobiva nove razsežnosti, seveda brez bojazni, da bi pri tem izgubila na čaru svojega izvirne sporočilnosti. Piko na i tega osebnega izlivanja čustev prinaša prebrisana, a v svojem načinu podobno brezsrčna in neposredna, Cocaine, katere kruto realnost, v tipično bluesovskem paradiranju ravnodušja, na trenutke skorajda optimizma, v velikem slogu zaokroži Further On Up The Road.